"Video Girl" je faking hud. Pa vsaj še en komad ti je bil ful všeč, prot začetku albuma nekje (mogoč "Lights On" ali "Two Weeks" - po ponovnem poslušanju: oba sta huda). Mal sm se mogla navadit višine glasu. Nekak ta višina ni v mojem usual repertoarjem. Ženska je na tej točki svojga lajfa rabla ful boljše partnerje kot jih je očitno dobivala. "Give Up" tud kul. "Kicks" se ne morm čist odločit. Ful menja the moods. Ta mirni mi neki ne potegnejo, ta živahni pa ful. Ugh, razn zj je en del k ga pa sovražim čist, a evo, se je že nenadoma sprelevil v faking hud komad spet. Wtf. Morm revisitat. (Po ponovnem poslušanju: ne, isti kurac. Deli komada so mi ful všeč, deli me pa prou aktivno odbijajo.) Ok, nism si mislila, da mi bo tolk komadov na albumu všeč. Do zdaj sm samo enkrat slučajno vidla en video FKA twigs in moj edini spomin na to je, da je fakin weird video. To je ženska, k se ne boji bit ona.

Ha, že par dni spim v moji The Who majici. Hud naključje, algoritm. Ni mi pa dejansko tolk znan album kot celota. So far, preposlušanih par komadov, tipičen 60s rock zvok, a se sliši The Who touch. Evo ga, "My Generation", fakin ikoničen komad s fejk jecljanjem. Sledi mu komad z istim stažem, "The Kids Are Alright", men osebni manj ljubši. "Please Please Please" je očitno ta bluesovski komad na albumu..l (Pri prvem poslušanju nekako totalno zgrešila "I Don't Mind"?) U, nevermind, je kle še cover od Bo Diddleya, "I'm A Man", k ne bi mogla bit bl esenca bluesa. "A Legal Matter" je kul, nism poznala od prej. "The Ox" - fuck yeah, Keith Moon! Ker dobr začetk komada, ampak ej, ne izgubi momentuma. Ok, ta komad najbl izstopa na celmu albumu. To je meni The Who, zato so mi bli zmer všeč.

Spet stari znanci, spet z meni manj poslušanim albumom. "Roadhouse Blues" je res hud začetek albuma. (Ob ponovnem poslušanju, res je hud. Ampak, lol, ker zaključek komada.) (Ok, ob prvem poslušanju sm očitno tud mal zgrešila the goodness that is " Waiting for the Sun"? Pa "You Make Me Real"? Fak, zato morm 2x poslušat.) "Peace Frog" - nov favorit? (Še zmer amazing.) Mal funky, mal značilnega bluzenja s strani Jima, velik Manzarekovih orgl in, kr naenkrat konc komada. K da bi padla v vodo in se zj kopam v počasni vodi "Blue Sunday". "The Spy" začetk je, k da smo kr naenkrat v Twin Peaks. Tud en novih favoritov. Pr "Maggie M'Gill" mi je všeč njegov rahlo sfukan vokal. In, o ne, kr naenkrat je konc albuma? Grem koj še enkrat poslušat. (In še enkrat.)

Oook. Katerikoli album od Elvisa še nikol nism poslušala; moje znanje je osnovno. K ošvrknem seznam komadov, ki me čakajo, poznam samo enega. Kul prvi komad. ("Wearin' That Loved On Look") Pač, fino, glas ma itak še hud kle, ampak zaenkrat mi ne izstopa nič. Ok, en komad ma zj mal bl country vibe ("I'm Movin' On"), ta mi je kul. "Power of My Love" je najs, bluesovski in, če prav slišim, mal naughty? Ok, Elvis. To je bil tvoj thing, če se prav spomnim. "After Loving You" - ta je prou ta, vidš v glavi une posnetke žensk, ki so skp padale med koncerti, ker je besedilo vse kar so kadarkoli hotle slišat od emotionally stunted moških v svojem življenju. Sam, glede na letnico izdaje, kake 10 let prepozno v zeitgeistu? In, evo, komad, ki ga dejansko poznam - "Suspicious Minds". Še zmer hud. "Kentucky Rain" je kul. Za zaključek pa komad o mrtvi mami, odlično. Meh, it was fine.

Od Janelle poznam sam par kasnejših komadov, ampak tisti so fakin amazing, tko da, let's go! Kul klasičen začetek. "Dance or Die" je najs in brez, da sploh opaziš, si kr naenkrat v naslednjem komadu, tempo ne popusti, imenu primerno: "Faster". (Zmer mi je ful impresivno k nekdo ful hitr repa/poje.) Medley se nadaljuje v "Locked Inside", je pa končno mal bolj umirjen tempo, ampak res minimalno. (Ok, že zj pri drugem poslušanju sm ful bl into it.) Aaand, end of medley. En zasanjan komad, po pa sam šopamo naprej. U, znan glas! Yep, Big Boi iz Outkast. "Tightrope" mi je na splošno znan, verjetn je bil single? Hud je dost. (Preverila: je bil, ja.) "Oh, Maker" je drugačen, in a good way. Ostali komadi se mi že združujejo v en velik blur. (Ker nesramn first take. Vzamem mal nazaj.) "Come Alive (War of the Roses) je zelo new wave, rock-y. Hudi vokali. Na splošno mi je všeč kako ima ta del albuma mal rock oddiha, ki se prelevi v še eno klasično overturo - tokrat s pridihom vokalnih grup iz 50h - sklepam, da bomo zj spet šopal? To glih ne, "Neon Valley Street" je bl chill, Lauren Hill-like komad. Sledi mu prvi komad, ki mi aktivno ni všeč. Preveč naenkrat mi je. Funky komad, potem pa kr naenkrat haleluja? In christian hymnal vibe. "Say You'll Go" je čist kul balada, k ma na konc not znan klasičen komad, k ga bom mogla poguglat, ker it's not coming to me (o moj bog, "Clair De Lune", posipam se s pepelom). In zadnji komad "BaBopByeYa" je skor 9 minutno epsko potovanje skoz žanre, in the best way. Na splošno eklektičen album, ki se ne drži enega žanra, je pa definitivno koheziven. Will probably listen again.

Madrfakr, edini album od Beastie Boys, k ga ne maram in zanalašč nikoli ne poslušam. I guess today's the day. Ok, začetek je itak kul, k je sample od Led Zeppelin zadej. In se že sprašujem, če sm preveč trmasta v moji nastrojenosti prot Licensed To Ill? Ne, sj vem točn kva vse me mot pr temu albumu, najbl "Girls", k so ga pa itak že sami denouncal oziroma se opravičl za whatever the fuck je ta komad. Kokrkol, ta obdobje hip hopa, k so še loh samplal je imenovan the Golden Age z razlogom. Prva dva komada, "Rhymin & Stealin" in "The New Style" sta odlična. In dalje so mi isto vsi komadi všeč. Pač totalno že vidš oz. slišš v prvem albumu njihov stil. Uf, "Girls" je. Bljak. Pač, ker butast komad. In sledi njihov breakout komad. K mi je - meh. Nisem ga že dolg slišala in veselim se ga spet ne dolg slišat. Ha, " No Sleep Till Brooklyn' mi je tud mal brezvezn. Kle so bli res še mulci. Pač, za večje uživanje ob poslušanju, je pr temu albumu priporočljivo ne preveč natančno poslušat večino besedil. Skoncentrirat se na musko in beate. In tko se prebijem skoz ta del albuma in zraven celo uživam. Sm biased, ker so mi ljubi, ampak sm tud trmasta k sam Satan. Še zmer mi ni tok kul ta album.

Pojma nimam kdo so to - odlično! Ok, zanimiv začetek. Ker jezik je to? Pa ta trobenta zad! Da fak se dogaja? K en fever dream. O fak, zmer bl prtegneno. "A Minha Menina" - portugalščina? Ta ma kr zvok svojega časa, ampak še zmer mal quirky (ne najdem boljše besede za opis tega kar slišim). Zj pa najbl zasanjan komad. Dokler kr naenkrat ni več. Tok kr naenkrat, da preverim, če je že nov komad. In spet zasanjano. V glavnem, kle ni za pričakovat, da bo komad k ga začneš poslušat, tak cel cajt. Ker že misliš, da bo eno, neka spiritualna, umirjena zadeva, pa rata neki kar si sploh ne bi mogel predstavljat - k k smo igrali Orffova glasbila v OŠ, sam da kle zveni dobro. "Baby" zveni, k da so probal nardit nek ta tipičn love song-y komad, sam ga ne morjo zares, k so tok fakin quirky. "Senhor F" mi zveni k amalgamacija ene treh komadov od Beatlov. "Bat Macumba" je funky. Je pa to tud cel besedil komada. Suddenly francoščina. "Trem Fantasma" je super, ampak se mi isto zdi, k da me deli spomnejo na druge komade. "Ave Gengis Khan" lepo zaključi ta presenečenje od albuma. Hudo, ful eksperimentalno, psihadelično. Grem še enkrat poslušat, je samo 36 minut.

Hmmm... Moja napoved je country ali pa power ballads? Hiter pregled naslovov komadov daje isti vajb. (Wiki prav Americana, kar je kinda country.) Ok, gremo. U, kul začetek. Zmer je fino, k se album začne dobr. Fajn upbeat ritem. Ampak "Nick Of Time" mi še zmer ne zacementira v katermu žanru se gibljemo. Časovno je ful očitno, da se bližamo devetdesetim. U ja, fade out za zaključek komada. Uu, ok, country I guess. "Thing Called Love" je že bolj twangy. Še zmer kul sicer. Všeč mi je besedilo "I ain't no porcupine, take off your kid gloves". So far all bangers. Ženska ma hud glas. Evo jo balado! Mislm ja, naslov je "Cry On My Shoulder". "Real Man' bi bil idejno komot inspiracija za Shanio Twain in njen "That Don't Impress Me Much". Al pa je to na splošno nek motiv v country komadih, ki jih pojejo ženske? "Have A Heart" mi je mal znan? Še ena balada... Na splošno nism tok ljubitelj balad. "I Will Not Be Denied" je kul. Tak mal, girl power komad, kar pa odobravam. Ena lepa heartbreak balada in za zaključek spet mal bolj poskočen country komad. Čist soliden album za poslušat, ampak ne pa neki h čemer se bom vračala.

Odlično. Ker dobr album za zaključek tega tedna. "War Pigs" - amazing začetk albuma. Ful mi je všeč ta komad, že od prej. Pr Black Sabbath so mi velikrat še najljubši del komadov bobni - res so fakin hudi. In, ne morm poudart kok sede ta album po včerajšnji Bonnie. Mogoč sm bla pikico preradodarna z oceno včer. Oh, 8 minut mine v trenutku. Ampak, ni panike, je kle "Paranoid". Ta komad pozna verjetn še tisti, k nima pojma od benda, razn mogoč, 'aj to tist od Ozzyja?'. Ker chill predah s "Planet Caravan". To je komad, ki ga morš poslušat poleti in ponoči, na ležalniku pod odprtim nebom, z zvezdami direkt nad sabo. S pivom v eni in đolo v drugi roki. Al kakor vam paše. In šibamo nazaj, z "Iron Man". O, sorry, ne, tole bo poznal še vsak fakin Joža s taprve gostilne. Kje je un pepel moj, da se spet posipam z njim? Ampak, ne pomen pa to, da je komad kakorkoli slab. Amazing, kvečjem. (A ni zanimiv, kako je kšne občutke ful lažje izrazit v angleščini, sam pol maš pa briljantne besede v slovenščini kot so 'kvečjem'? <3) Ok, a sm rekla bobni na začetku?! U, "Hand of Doom" mi je na začetku, k da je iz 90h somehow padel v 70a, sam poj se pa band spomne, ker let je. And repeat. V bistvu ful zanimiv komad k gre skoz neko 7 minutno evolucijo. Booobni. "Fairies Wear Boots" - sori, že sam naslov mi je ena najljubših fraz, k sm jo kadarkoli slišala, poj pa še komad najbl hud? Kva pa še hoč za finale albuma? Ta gre na stalno rotacijo.

Ime mi je znano in dozdeva se mi, da mi bo prvi komad poznan... O, ja, direkt ta komad k sm mislna, da bo k sm vidla naslov "Gotta Get Up". (Aaa, gugl pomagal - iz serije Russian Doll mi je poznan!) Sledita dva dost kjut, kratka, simpl komada. (Že ob prvem poslušanju sm dobla mal Beatles vajb, specifično McCartney & gugl pravi, da je bil Nilsson znan kot ameriški Beatle.) "The Moonbeam Song" in "Down" sta huda. (In "Down" je ta komad k mi je prej res priklical McCartneya po Beatlih v glavo.) O moj bog. Zato mi je ime znano. "Without You"! Oh. Na žalost čist pokvarjen komad za vse nas, k poznamo tist posnetek. K drgač je res huda balada. A se ti fukaš? "Coconut" je tud od njega?! Ta album ma največ znanih komadov, prou loh se spet posipam s pepelom. (Pač ja, če ne veš kva te čaka, je prehod s prejšnjega na ta komad res insane.) Perfektn komad za midnight margaritas. (Btw, to je referenca na neki, gugl it.) Ful razgiban album, sicer. Predvsem zadnja polovica "Jump Into The Fire" je insanely dobra. Po pa spet safr balada, z random banjom in, hm, citrami? In, konec. Kratek, a impresiven.

Uf, očitno bo disco dan. Ta prv komad, "Chic Cheer", je res preizkušnja kok cajta loh poslušaš en in isti ritem brez, da se ti sfuka. Js sm fajlala kr hitr. Ok, potem je "Le Freak", ta znan komad iz albuma in zarad katerga sm dojela, da me čaka disco. Pač, kva nj rečem, it's a disco song, sam bl kul k taprv. Naslednji komad, "Savoir Faire" je pa dejansko kul, chill, instrumentalen predah, kjer ma kitara skoz glavno vlogo. In, disco ritem je nazaj z "Happy Man". Ampak spet, ponavljajoči se ritem in ponavljajoča se besedila - it doesn't do it for me. Glede na to kokrat vmes pogledam kok cajta je minil in z grozo ugotovim, da še pol komada ni minil, tole dons ni tok fajn. Se mi zdi, da še za kšno žurka playlisto ne bi bli te tadolgi komadi, ker so tok preveč repetitive, da bi še pijan pogruntal, da je že nekam dolg cajta isto. Oziroma, bi človek začel bit kr paranoičen glede stopnje pijanosti. Kr naenkrat balada? Spet s tok malo besedila, da se ti do konc komada skor zmeša. Iiiin, nazaj v disco. Yay, zadnji komad! Brez besedila! Uf...

Totalno nepoznano. Do zdaj zelo chill. Tretji komad, "O Trem Azul" me rahlo spomne na letošnjo portugalsko evrovizijsko, but could just be the portuguese language. Mah, skoz mi je tak vajb. Ful enih dolgočasnih komadov, vmes kšn bl poskočn, in to je to. Ok, ta, "Um Girassol Da Cor De Seu Cabelo", se je zj prot koncu vsaj mal razgibal. Mogoč bi blo boljš, če bi razumela kaj pojejo? Tko mi je pa sam zelo bland. Preprost ni zame tole. And that's ok.

Prva misel: lepa naslovnica! In spet nekaj meni totalno nepoznanega. Uuu, všeč mi je začetek. Ok, Derek so far delivera banger after banger 70s sounding komadov, z obilo kitarskih solov (ha, sm poguglala poj, itak mi je bil že ime Layla sumljiv, ampak Derek je Clapton!) Potem bluesovska balada, "Nobody Knows You When You're Down and Out" in umirjen " I Am Yours" in gremo v šest in pol minutni "Anyday", k je res hud. Sledi še en bluesovski komad, "Key To The Highway" (mislm, večinoma je to za pričakovat - ne bom neki posamezne komade več opisovala - so zelo glasbeno kompetentni, rock, blues komadi. Claptonov problem je pa itak to, da je čist preveč samovšečen - kle je 1 uro in 16 minut približno the same sounding shita). Iiiin "Layla". Vsi poznamo. Za zaključek albuma pa umirjen "Thorn Tree In The Garden". Sicer nism nek fen Claptona (I prefer others), ampak tole je blo čist fletno za poslušat ob pucanju.

Ha, smo prišli do prvega izvajalca, ki sem bila na njegovem koncertu! (Ne štejem The Who, ker sm samo vidla Roger Daltreya zapet neke 4 komade s Foo Fighters.) Iz tega albuma poznam neke 3 komade pomojem, Dylana pa nism aktivno poslušala že od najstniških let. Album se začne z "Rainy Day Women #12 & 35", k se ga spomnim and you know what, it's fine. Everybody must get stoned! "Visions of Johanna" mi je zelo všeč in mi je ušel v najstniških letih piratiziranja muske. Na splošno uživam. Mogoč je cajt, da revisitam Boba. Ne gre mi na živce njegov nasal kinda petje, bolj pozorno sledim besedilom kot v najstniških letih, kar je pa kinda the point pr poetu kot je Dylan, n'est pas? (Ok, sori, ne bom še tretji jezik začela vpletat.) Sj ni velik za napisat, načeloma so vsi komadi v istem stilu, ni neka glasbena razgibanost. Mogoč mal dolg album, kot včer pri Claptonu, 1 uro 12 minut. Na žalost mi je dons totalno zmanjkal cajta, da bi album poslušala dvakrat, kot nardim ponavadi (razen pri unih, ki jih ne prebavim, priznam), tako da je to to.

Ok. Iz nekega razloga nism največji fen Rolling Stonesov, ampak ni pa, k da jih ne maram. In dejansko nisem še nobenega njihovega celega albuma poslušala. Na prvi pogled poznam prvi in zadnji komad albuma, ostalo bo pa presenečenje. "Gimme Shelter" je en teh komadov od njih, k mi je dejansko ful všeč. Amazing začetek, tako samega komada, kot albuma. Sledita blues komad in country komad in noben od njiju me posebej ne gane. (Vidim, da je "Love In Vain" originalno od Robert Johnsona - sklepam, da je njegova verzija boljša. (Je, itak, z dejansko dušo, čeprav je bla allegedly prodana hudiču.)) "Live With Me" mi je kul. Tud zveni mi bolj kot prav oni. (Poudarjam kle, da mam površinsko znanje o Rollingih.) Naslovni komad isto fajn. "Midnight Rambler" je zanimiv. Kr dolg, skor 7 minut, fajn se razvija tempo, dokler kr naenkrat skor ni nič, razen mal brenkanja in orglic? (Jap, orglice so - thanks, wiki!), iiin gremo z Mickom počas nazaj v komad. Kul. Naslednji isto kul, "Monkey Man" je pa en teh k me pritegne od začetka - najs. U, pozabila sm, da se z zborčkom začne "You Can't Always Get What You Want". Pozabila sm tud, kok je dobr komad. Huda reinkorporacija zbora proti koncu. Na splošno, zelo fajn album.

Spet grem v popolno neznano. So far, I like it. Začetek zelo of the time, "Sweetest Decline" je pa bolj miren, lep komad. (Ta vibe sledi v sledečih komadih.) Beth ma zelo prijeten vokal. Muska je simpl, ampak lepa. Se pa kinda vse blenda skup. Chill, ampak mogoče mal nezapomljivo. Uf, kr naenkrat pa tak mal trip hop komad ("Stars All Seem to Weep"), ampak not good. In gremo nazaj v mirne vode. Album je totalno nasprotje trenutnemu stanju zunaj, kjer se pripravlja na nevihto. Človek bi si komot ta album dal predvajat, ko se odpravlja spat. Predzadnji, "Feel to Believe" je kul. Prou pričara ti sliko Beth na odru, na stolčku, s kitaro v rokah, kako se dere v mikrofon. Zadnji je pa iz nekega razloga remix naslovnega komada, ki se sicr pojavi nekje na sredi albuma. (To mam mal v spominu, da je bil a thing tisti cajt v popularni muski.) Wikipedia pravi, da je bla njena muska v cel kup late 90s - early 2000s serijah, kar ima totalen smisel. Zveni tako. Verjetn ne bom več poslušala, sam ni mi blo pa slabo. Ne tok zame, načeloma redko navigiram k tok umirjeni muski.

Ah! Poznam Shuggie Otisa, ampak ne ta album. (Kdor je gledal Pulp Fiction, ga pozna - "Strawberry Letter 23", čeprav je v filmu cover komada.) Fajn funky začetek z naslovnim komadom, s sledečo balado, "Island Letter", ki pa se razgiba proti sredini. "Happy House" je samo mal čez minuto dolg, ampak tak, fletn, dinamičen. In potem se začne "Rainy Day", najbl primeren komad za ob dejanskih zvokih dežja, ki trenutno lije zunaj. Chill, instrumentalen, lep. Naslednji je prav tako instrumentalen, ampak hiter, razgiban. Upam, da bo Shuggie še kj pel? Ne kaže dobro. "Pling!" je prav tako instrumentalen, zelo minimalističen komad, z istim ritmom throughout. Sem že pri zadnjem komadu, "Not Available", ki je sicer vsaj bolj zanimiv kot prejšnji, a še vedno le instrumentalen. Na splošno mi je bil fajn album, samo nisem pričakovala, da bo tolikšen del brez vokalov. Od devetih komadov je vokal na petih. (Mogoč kle loh napišem, da se pri poslušanju držim albumov v obliki kot so bili originalno izdani. Ne poslušam remastered ali reissued verzij. Sicer bi bil tu tudi vključen "Strawberry Letter 23" in še trije drugi komadi. Ki pa jih trenutno poslušam, ampak ne bojo vključeni v končno oceno, žal. Ker so far, so upgrade za album, ampak technically so pa vsi s Shuggiejevega prejšnjega albuma, Freedom Flight, iz 1971.) Ful sm kolebala, ampak po ponovnem poslušanju albuma, mi prevaga na 4 zvezdice.

V najstniških letih sm kr velik preposlušala Kings of Leon, ampak njihova naslednja dva albuma. V bistvu sm do dons mislila, da sta tista albuma njihova prva dva. Ha. So me pa poj mal zgubil, ni mi blo všeč kam je njihov stil zavil. Glede na to, da je ta prvi, mi zna bit všeč. Ok, ne vem od kje men ta luknja v spominu glede tega albuma, ampak definitivno poznam taprv komad, "Red Morning Light". In je čist v njihovem stilu, s temi garažnimi kitarami in butastim vokalom, ki verjamem da gre kšnim na kurac. (Sploh na komadu "Trani", kle grejo še men mal.) Album se nadaljuje v istem stilu, which I love. Bas v "Wasted Time" mi je kul. "Spiral Staircase" je a banger. "Molly's Chambers" tud poznam! Od kje sm js poj zgrešila obstoj tega albuma?! "Holy Roller Novocaine" s temu bas & bobni začetkom je totalno neki kar bi mi blo všeč kot najstnici, če bi takrat poznala (mi je pa zj tud). In je že konc! 41 minut mi je hitr minil. Tazadn komad mi je mogoč še najmanj potegnil.

Najs. Tega albuma še nisem, bolj sem Fragile in pa Close to the Edge preposlušala, ki sledita temu albumu. Album se začne s skor 10 minutnim perfektnim komadom, "Yours Is No Disgrace". Tako dolžino komada je pr Yes za pričakovat, kle ni presenečenja. Prou tko ni presenečenje, da je muska, preprost, odlična. Dinamična, raznolika - ni k da se 10 minut posluša eno in isto, komad gre skoz celo evolucijo in je brez dvoma Yes komad. Zaključ se pa k da te vesoljska ladja pozavga gor. In te fukne v "Clap", kjer ma akustična kitara tak hudomušn vibe, ampak očitno spretnost. (Ta se zaključ z aplavzom, as it should, honestly.) In smo že v "Starship Trooper: Life Seek" (a, vesoljski vibe se nadaljuje!). In ne morm, da ne bi začela razmišljat od filma Starship Troopers. Kokrkol, ta komad je spet skor 10 minut in te popelje na celo potovanje. I love it. (In, če pogledaš na wiki, je dejansko mišljeno, da ma komad tri dele.) Ok, ta komad pa poznam ("I've Seen All Good People"). Fak, kok je dobr. Spet je mišljen, kot da ima dva distinct dela. "A Venture" in "Perpetual Change" pripeljeta album do konca in js nimam pripomb.

Ok, mal se že cel dan izogibam poslušanju, ampak ura je 6 zvečer & I have to. Pa sploh ne vem zakaj, po pravic povedan. To je spet en teh bandov k mam samo površinsko znanje, se prav poznam "Enter Sandman" in njihovo verzijo "Whiskey in the Jar", k sta si pa med sabo tok različna, da ne morm zares potegnt kako bo Metallica dejansko zvenela. (Spomnila sm se še na "Nothing Else Matters"!) Mi je blo pa rečen, s strani nekoga, ki se bolje spozna - da je ta album iz cajtov, k so bli še dobri. Tko da, grem v to s tem znanjem. Prv komad, "Battery" je fine. Naslovni mi je všeč. Je pa kr epski z 8 in pol minutami. Sploh ta del zdj, mal pred 4 minutami. Gre čist v drug vibe mal. "The Thing That Should Not Be" je tud kul. Me pa dejansk kšn del spomne na "Enter Sandman "? "Welcome Home (Sanitarium)" ma instrumentalno (na začetku, pol res šopajo) bl chill vibe, tematsko bl temačno. "Disposable Heroes" sam fakin šopa. Fak, prou js sm zmatrana k je konc. Spomin me je spet zafukal, ker večino naslednjega komada, "Leper Messiah" gruntam zakaj mi je ta besedna zveza tok znana. (Fakin Bowie lyric je!!!) Ok, "Orion" ma zanimiv začetek. In na splošno je spet tak komad, k te popelje on a whole ass journey. In, a se men sam zdi, a do zdj še ni blo vokalov? (Ja, instrumentaln je. Nisi totalno zgrešila vokale.) Najs je. Mogoč najljubši do zdaj na albumu. Tazadn mi ma isto kul začetk. Ne bi nujno spet poslušala, ampak I had a good time.

Uuu, a je to prvič, da se je pojavil album, ki ga dobr poznam? Album, k sm ga že večkrat poslušala? Pomojem. Kok exciting. Pa kero nasprotje od učer! Ful sm fen hip hopa in rapa iz tega časovnega obdobja. Začetek je itak hud, nasloven komad. Ice Cube je kle delightfully agresiven. Poj pa itak "Fuck Tha Police", k je perfektn in vedno relevanten. Vključno z vmesnimi 'skeči'. "Gangsta Gangsta" je hud. Do zdj je bil večinoma Ice Cube, k mi je sicer ljub s svojim deliveryjem, a pr "If It Ain't Ruff" je MC Ren na vrsti. K poslušaš rap iz tega obdobja je poj zmer fajn, k kr naenkrat slišiš sample iz enga drucga znanga komada (kle je recimo isti k ga Public Enemy uporabijo). "Parental Discretion Iz Advised" je kul. Naslednji komad mam v spominu, da mi ni najljubši, "8 Ball - Remix". Mogoč glih to k je remix. Čeprou Eazy-E besedila so mi zmer hilarious. Pa ful samplov je od Beastie Boys. "Something Like That" je zanimiv k Mc Ren in Dr. Dre skp istočasno rappata. "Express Yourself" je isto amazing. Zj je pa ta del albuma, k mi je manj ljub. Mogoč bi loh po prejšnjem komadu zaključil. Ne vem kva so Ice Cubeu ženske nardile v tem obdobju, ampak tip je komad užaljen. (I guess mu je opravičeno, ker je bil tko ene 18 star?) "Something 2 Dance 2" mi nkol ni bil všeč. Če bi loh sam prvo polovico albuma, oziroma do "Express Yourself", je gladko 4 zvezdice. Tko pa, sm v včerajšnjem precepu.

Morm rečt, da mi je všeč ta teden so far. Zelo raznoliko. Prvi komad, 'Coles Corner", mi je amazing. Nežen, miren, ampak brutalno besedilo. Ne vem kva je dons - a je sonček, a je dejansko to, da sm že tko al tko in a mood, ampak I am loving this album. Čeprav ga poslušam z napačnim vajbom. To se ne posluša na sončnem sprehodu. To se posluša na udobnem zicu, zvečer, mood lighting, razvada of choice v roki, prek kabla direkt v dobre zvočnike. Kar bom zvečer naredila. Definitvno bi katerikoli komad tud lahko bil na koncu epizode v tretji sezoni Twin Peaks. "The Ocean" mi je čudovit. "Born Under A Bad Sign" mi je tak modern version of a 50s pop song. "Tonight" mi ful ujame ta nek melancholy pa notranji nemir neuslišane ljubezni. "(Wading Through) The Waters of My Time" je sad. In zarad " Who's Gonna Shoe Your Pretty Little Feet?" zj jokam na sprehodu, k bi moral pomagat my mental health?! In instrumentalen "Last Orders" prou magično zaključi album, listi, ki jih veter pred mano vrti po zraku so samo pika na i.

In prvi album, ki ga imam v fizični kopiji - na vinilki! Sicer sm ga samo ene parkrat poslušala & od tega je že neki let, tko da grem kr mal frišno v to. "I Feel the Earth Move" je pač dbest. Sledi baladast komad, k sede, ker je glih mal relevanten mi - "So Far Away". "It's Too Late" je a banger - ga slišiš, da bo že koj k se začne. "You've Got a Friend" je najs. Spomne me na Gilmore Girls. Aja, lol. "Where You Lead" je nasleden komad. (Fak me, res. Ko sm loh to pozabila, niti nism registrirala k sm preletela naslove komadov. Moj edini izgovor je, da dons mal raztreseno poslušam, ker morm delat shit zraven.) Sledi cover od "Will You Love Me Tomorrow" - najs, chill verzija. (Wiki: V bistvu Carole je dejanski avtor komada, skp s prvim možem. Carole je najprej bolj pisala za druge izvajalce.) "Smackwater Jack" po tempu, vajbu in besedilih izstopa. Bl je živahen in ni neka osebna izpoved od Carole. Album pa lepo zaključi "(You Make Me Feel Like) A Natural Woman", k je spet napisana s strani Carole & first husband, znana pa je bolj druga verzija - od Arethe Franklin.

Kul, ZZ Top pa res pojma nimam kako naj bi zvenel. Vse kar vem so dolge brade in sončna očala. Prv komad, "Waitin' for the Bus" je tak mal funky, odsekan ritem. Suddenly majo orglice solo. Najs. U, in skor neopazno smo v drugem komadu, bluesovskem "Jesus Just Left Chicago" (who knew, da je bil tam vs ta cajt?!). Tud ful fajn. Naslednji ni moj fave, ampak to je pomojem, ker me spomne na Rock Otočec vajb. (A se kdo sploh še spomne Rock Otočca?) Začetek "Master of Sparks" je tko nenaden, da me je kr ustrašil. Mogoč mam prenaglas zvočnik. Je pa kul komad. Ena balada, to cool me down. Ampak, kaj je "Hot, Blue and Righteous"? (Hiter gugl mi pove, da je očitno to že od takrat debata med folkom.) In solidno šopamo naprej. In, o fak. Poznam en komad. "La Grange". Ampak, od kod? (Piše, da je to en njihovih najuspešnejših komadov, tko da je že nekak prišel do mene.) To je prou tak album, za v nek lokal, kjer zavohaš pir, koj k vstopiš notr, slišiš biljard in po zraku se vije cigaretni dim (se prav, lokal, ki (na žalost) ne obstaja več). "Sheik" ma tak kul vajb, konča se pa zanimivo nežno, z zvončki? "Have You Heard?" zaključuje album z bluesovskim komadom, k ma kinda verna besedila?

Zaradi totalno prezaposlenega dneva, se lotevam poslušat ta album 20 do 9h, ko si končno delam večerjo. Uf. Album se odpre z naslovnim komadom - pač, amazing. Potem še en znan, "The Way You Make Me Feel", isto hud (in glih gledam na wiki, da je ta album mel 9 (!) singlov). Nasledn, "Speed Demon", mi ni poznan, ampak je totalno njegov. "Liberian Girl" se pomojem video spomnim - Eddie Murphy pa Iman? (Ne, lol, to je "Remember the Time", ki se ga js ful očitno ne spomnim). Naslednje dva isto, ne poznam od prej, totalno njegov vajb/sound. Pač, ok komada. (Sm nazaj izpod tuša, še pol albuma!) "Man in the Mirror" je itak a fakin banger. Dj no. Ampak, glede na to, da je naslovnica taka kot je in da sam album odpre z " Bad", sm kot nepoznavalka albuma pričakovala, da bo cel album mel ta vajb. Ampak ga nima. Ful je variabilen v tematiki. Sliš se, da je za un cajt ornk narjen. U, recimo zj je meni čist nov komad, "I Just Can't Stop Loving You", duet z Siedah Garret in začne se ful umirjeno in se razvije v prou lep ljubezenski komad. (Očitno je bil to taprv single s tega albuma & ona je cowritala prejšnji banger.) U, "Dirty Diana". Dejansko nism fulkrat še slišala tega. Hud. Sledi mu "Smooth Criminal", dj nehi. (5 od teh singlov je blo number 1.) In album zaključuje "Leave Me Alone", ki ga spet ne poznam, ampak lol, kok relatable.

Na prvi pogled nimam pojma, quick google mi pa pove, da vsaj en komad poznam. Začetek je čist kul, mellow ("Keep On Movin'".) Ok, mogoč mal repetitive. Naslednji, "Fairplay" je čist kul, ampak se ne spomnim več, kako je prvi zvenel? Pr "Holdin' On" je aggressively British moški vokal glavni (prej sta bla ženska). Ful je bl živahen. Ni mi tok všeč. Vokal ni dobr. Bl govori, ker pet niti ne zna. Ha, naslednji ("Feelin' Free") se začne s samplom, k mi je znan (očitno je od KC & The Sunshine Band - men je od Digable Planets poznan). It's fine, I guess. "African Dance" je instrumentalen s flavta solom throughout. In je najboljši komad do zdej. Je pa iz nekega razloga 6 minut dolg. In nasledn komad ("Dance") zveni isto k se začne, še flavta je najprej. (In ne, ni blo seamless morpha iz enega komada v drug.) Pa spet tip govori. "Feel Free" (čak, prej smo mel skor isti naslov?) ma spet žensko k zna pet, tko da, vsaj to. Je pa tak, mal funky. Naslednji je ok. Bongos! In, komad, k ga vsi poznamo: "Back To Life". Nism vedla, da se tko začne? In šele dve tretjine v komad zveni tko, kokr se ga spomnim. Se prav, je bil le kak remix ta bolj poznana verzija? (Poslušam zj še alternate verzijo & ja, to je verzija, k jo vsi poznamo. And it's better.) In komad morphne v zadnjega, "Jazzie's Groove" (I love a good semaless morph). Ta mi je pa kul. (Dejansko, ne zato, k vem, da sm fertik.) Na splošno pa mal dolgočasno.

Prvič slišim za ta band & mam v bistvu problem najdit album. Spotify ma samo prve dva komada, Bandcamp nič, na youtube je playlista, sam bom plagued s stotimi addi. Evo, sm ga izbrskala nekje... Ok, začne (komad "Believe") se tko udarno, da me je skor fuknl s stola. Spet mam prenaglas zvočnik. Je pa tak, kul. Fak, kr ne najdemo boljše besede dons. Dobr vajb ma, dobr ritem. Uf, ne vem pa kok mi je všeč random rap vložek. Ful ga ne rab ta komad. Ta drug, "Love and Hope", mi je mal generičen. Angleščina ne pomaga. Mja, vsakič k je španščina, minje dejansko bolj. Nism tok fen random record scratchev (ampak! je blo izdano 2004, to je blo takrat fakin povsod. Ok, bom pripisala cajtu.). Lol, naslednji, "Street Signs", se literally začne z record scratchem. Ok, ta je očitno bl rap komad. (+ Očitno je to their thing, delajo musko v celmu rangeu žanrov). "(Who Discovered) America?" je spet večinsko v angleščini, kar mi spet ne sede tok za njih. (Na wiki piše, da so s tem albumom prvič bolj v angleščini tud - mogoč brezveze? Čist drug vajb da komadu. Tko k je men osebno slovenščina v veliki večini grozen jezik za glasbo. Ni mi speven - so redke izjeme komadov.) U, kr naenkrat namest latin vajba ful Middle-Eastern melodija (v "Who's To Blame)? Zanimiv. Mi je pa besedna zveza 'sexy thing' nagravžna & hilarious obenem. Naprej gre album nekak v to smer: latin ritmi; mal hip hopa; mal španščine; mal angleščine; celga fuka španščine in fuuul hiter ritem; kitarska baladica; fake live začetek in pozivanje k revoluciji; random minuta klavirja k se razvije v komad s kul ritmom, polno trobent & spet mal klavirja; baladast komad za zaključek albuma. Sj mi je bil čist všeč, ampak za ene par komadov, po sm pa skos se ujemala, da gledam na uro & preverjam, kok komadov morm še poslušat. Ne tok zame.

Poznam par komadov s tega albuma, nisem pa nikol albuma poslušala. Fajn, dreamy & dreary začetek s "Plainsong", k mi nikakor ni plain. Pa kar žalosten in lep obenem. V bistvu ful primerno za trenuten dež in sivino zunaj. In potem "Pictures Of You". Pozabila sm, kok je dobr. In spet žalosten. "Closedown" je podobno kot prvi komad ful dolg cajta brez vokalov. Po pa k pridejo vokali, so pa isto brutalni in prisotni le za kratek čas, kot v prvem komadu. "Lovesong" je to, kar naslov obljublja in za odtenek bolj poskočen. V "Last Dance" spet dolg intro brez vokalov, kar je čist ok, ker muska je zmer hauntingly beautiful. In spet zelo melanholična besedila. Yay, goth rock! Ooo, "Lullaby"! Spomnim se, ko me je blo strah videospota kot otroka. Nism fen pajkov. Pa ta šepetajoč/weepy vokal od Roberta verjetn tud ni pomagal. Komad je pa čudovit. Na splošno so dolgi introji brez vokalov a thing na temu albumu. Kul. "Fascination Street" tud sledi temu modelu, z vokali šele po drugi minuti nekje; naslednji komad podobno ("Prayers For Rain"). "The Same Deep Water As You" se začne z zvoki nevihte, se prelevi v glasbo in se nadaljuje enako čudovito. (Skos se mi poraja besedna zveza 'hauntingly beautiful' - to mi najbolš opisuje glasbo The Cure. In ne vem kaj naj drugega še dodam.) Atmosferičen, gloomy, čudovit.

Mi je poznan album, ampak ga že več let nisem slišala... Začnemo ("Take a Bow") takoj s tem značilnim hitrim Muse šopanjem na, hm, sintesajzerju? (Jep, wiki prav, da je Moog.) Tak zanimiv mix elektronike in rocka. "Starlight" mi je znan. Te klavirski deli so mi bli zmer kul. Pa njegov vokal. Isto poznam naslednjega, "Supermassive Black Hole". And I like it, what's more to say. Zmatrana sem po tem tednu, ne morm bluzit. "Map of the Problematique" je non stop šopanje and it's good. Po pa najbl chill " Soldier's Poem", skor k ena uspavanka. In "Invincible" nas počas ufura nazaj v bl ta tipičen Muse vajb, z vojaškimi bobni (A se tko reče? Marching band bobni, basically.) v ozadju, dokler se ne prelevi komad v čist neki drucga, kot je bil na začetku. Ok, "Assassin" gre res na hard. Ta vmesni del v "City of Delusion" mi je res kul. Po pa randomly tak mal mediteranski vajb? Sploh ne vem, ampak kul. "Hoodoo" je počasen, lep, dinamičen, mal žalosten. In album se epsko zaključ z "Knights of Cydonia".

Bl poznam drug album, ampak na splošno nisem nikol ful poslušala Amy takrat. Predvsem mi je noro, da je Amy kle stara okol 19, 20. Mi pa do zdej vse zveni kinda isto. "Fuck Me Pumps" je zabaven besedilno, (čeprou postara se slabo, don't get me wrong, v besedilih je ful stvari of the time, k se slabo postarajo - npr., spraševanje tipa, če je gej, ker je bolj emotional kot ona v "Stronger Than Me".) me spomne na kšne njene kasnejše, sam ritem uzad me pa ubija - totalno early 2000s stil, skozi cel komad isti. Sam to sm slišala. "I Heard Love Is Blind" je čist fajna balada. Ampak, poj gremo pa v dva coverja & taprvi ma mal reggae ritma uzad? Why though? (Wiki mi pove, da je producent Salaam Remi znan po takih ritmih, tko da I guess loh njega krivim za ta abomination.) Cover od "(There is) No Greater Love" so posneli bolj z minimalistično spremljavo glasbil & it's great. Je pa mal jarring k gre poj v "In My Bed" in je kr hip hop ritem uzad - ampak, komad mi je pa na splošno ljubši k prva polovica albuma. Vsaj mal je drugačen, bolj zapomljiv. "Take the Box" je kul. "Help Yourself" tud. (Glede na wiki, so mi singli všeč, which makes sense. Ta dobri komadi bojo vrženi širši publiki.) "Amy Amy Amy" je horny af. "Mr Magic (Through the Smoke)" je ful všečen. In konec.

Zmer se veselim poslušanja, ko vidim, da je nekaj, kar ne poznam. In naslov ne laže, 31 minut je vse skp. Začnemo z "In Pursuit of Happiness" (ugh, aren't we all?). Ok, začne se na en način (počasno, trobentasto, nizko, resno), razvije pa v čist neki drucga (hitro, urgentno, divje). And I love it. Besedilo je kul. Nasledn komad ("Everybody Knows (Except You)") je pač, totaln opis mene pri 20ih alpa nekoga recimo, ki je hopelessly zatrapan v nekoga in to že vsi vejo, razen THE person. "Someone" je baladast in v bistvu prou hud komad. Tip ma fine vokale, vsa besedila do zdaj po mojem mnenju totalno zadanejo različna obdobja zaljubljenosti in ljubezni. Že vidim, da bo to album, k ga bom še poslušala. "If..." je silly, kinda hilarious. Še kako se konča v crescendu je smešn. Self deprecation je zmer zabavn ("If I Were You (I'd Be Through with Me)"). "Timewatching" je mal žalostna balada. Ampak čudovita. In zadnji, "I'm All You Need" ma dost kratko besedilo, spet začinjeno s humorjem. (Včasih se zj lotim pogledat kako so drugi ljudje reviewali album, ki ga poslušam in je zanimiv vidit, kako se v kakšnih mišljenjih ujamemo in kako se drugje popolnoma razlikujemo. Tu se predvsem strinjam s primerjavami s Scott Walkerjem (sploh barva glasu) in celo Father John Misty vajbom (kinda; hudi komadi tinged z abstraktnim humorjem in mal self deprekacije), mi je blo pa zanimiv vidit, kok folka ni razumel albuma in ga slabo ocenili. Oh, well. Je pa nekdo napisal podobno k js, da album pokrije različne stopnje zaljubljenosti in ljubezni, vključno s toksičnimi aspekti in heartbreakom. Yes! In, đizs krajst folk, kdo prav, da morjo bit besedila zmer resna/smiselna?!)

Razen seveda "Perfect Day" in en Velvet Underground album nism neki Lou Reeda poslušala, tko da me prou zanima. Zanimiv začetek & chill klavirski komad ("Berlin"). "Lady Day" mi je kr kul. "How Do You Think It Feels" je najs. "Oh Jim" začetek je čist po mojmu okusu, na splošno kul komad. Se pa pol komad spremeni, nekako ima dva različna dela. (Definitivno je priročno vedt, da je album a concept album, o paru (Jim & Caroline) in njunih problemih z drogo, o depresiji, samomoru. In pa, da je Lou mal recikliral komade k jih je mel z Velvet Underground.) "The Kids" je skor 8 minut o tem, kako so Caroline odvzel otroke, zarad drog itd. Zmer bl se mi dozdeva, zakaj nism nikol tok padla v Lou Reeda. It is not for me. Kr pavzo sm si na sred albuma mogla vzet. Nč me zares ne potegne. Sj so čist kul komadi, sam njegov govorjenje in kinda petje mi ne sede. Omg, zj so zvoki jokajočega se otroka med komadom. Meh. "Sad Song" je kr kul, alpa sm sam vesela, da sm konec?

Ravno včer sm šla skoz cdje, k jih še kr mam & je bil vmes Robbie. Ampak ne ta album, tko da prek streaming it is! Ok, taprv ("Lazy Days") komad je čist ok, tadrug ("Life Thru A Lens") me pa aktivno odbija. Nek ta shitty pop punky stil, k je bil sicer mal kasneje ful popularen, but which I've always hated. "Ego Agogo" ma podobn vajb but on speed. Zj pa končno "Angels". Fak, ta komad mu je prou naredil solo kariero, ker so far je album bedn. Ta komad je pa fakin amazing? Njegov glas ne zveni annoying, k recimo na drugem komadu. Lep komad. Uf, "South Of The Border" je bad, sploh začetek. "Old Before I Die" proba bit neki? It's fine. "One Of God's Better People" je dejansko kul, sam akustična kitara in petje. Iiiin drugi znani komad s tega albuma, k mu je verjetn pomagal rešit solo kariero, "Let Me Entertain You". Ta mi je tud kul. "Killing Me" je tud čist fajn. "Clean" sm mislila, da mi bo kul, ker sm vidla na wiki, da je kot songwriter creditan tud Richard Hawley (iz dneva 22), sam ma komad tak butast happy go lucky sitcom ritem in butaste rime. + Clean (sklepam, da od alko in drog) & friends with Charlie Sheen ne gre glih skp? Hm. "Baby Girl Window" - naslov mi je obupn, ampak sam komad je kr ok. Še nek hidden komad je, po pa fertik! Po skor 10 minutah tišine kr naenkrat par klavirskih not & glas od Robbieja, k v bistvu zrecitira pesem s tematiko, k se mi zdi, da je pogosta pr nekih uspešnih ljudeh - da jim je na neki točki nek prfoks/nekdo rekel, da ne bojo nič dosegli, pa so vseen uspeli. Eh, una dva komada rešujeta ta brezvezn album.

Po pravic povedan, se zjutraj, k sm vidla, ker album me čaka dons, nism neki veselila tko kmal spet Dylana poslušat. Ampak, mam earl grey skuhan, travo prštimano, petek je - pejmo! "Blowin' in the Wind" je preprosto lep komad, ful znan. Nasledn, "Girl from the North Country" mi je isto lep, prijeten, chill. (In moj spomin me spet izdaja, sj ne morm verjet - ta komad mam na playlisti všečnih komadov, ampak verzijo, kjer je zraven Dylana še Johnny Cash & je amazing verzija!) V "Masters of War" se sliš jezo v vokalu. Udarn protest song. Nasledna ("Down the Highway") je bluesovska, z ornk kitaro. Sledi še prou " Bob Dylan's Blues" k je mal bl razgiban, hiter s ful orglicam. Kr najs. Naslednega pa poznam od prej & mi je bil zmer ljub ("A Hard Rain's a-Gonna Fall"). Na splošno mi je ta album ljubši od prvega, k sm ga mogla poslušat. (Lol, js mam tok za en kurac spomin, 4 zvezdice sm mu dala & všeč mi je bil. Torej, mogoče bl: o, ta album mi je tud všeč, tko k mi je bil že prejšnji!) Sledi mi tud znan & hud komad, "Don't Think Twice, It's All Right". Nimam kj ful zanimivga za pripomnit, razen, da morm očitno kdaj vključit Dylana v mojo rotacijo. Večinoma albuma je sam Bob, kitara, orglice. "Corrina, Corrina" je izjema, k ma cel band poleg Dylana in njegovih orglic & je prou prijeten komad. Sledi zabavn, pospešen cover starga blues komada, "Honey, Just Allow Me One More Chance" in smo že pri zadnjem komadu.

Kljub poslušanju ceuga fuka adjacent zadev v najstniških letih, iz nekega razloga nikol nism Sonic Youth raziskala. Dva dni nazaj je blo 37 let odkar je tale album izšel. Prv komad, "Teen Age Riot", mi je všeč. Naslednji, "Silver Rocket", se začne bolj punky, dokler na rata sam noise za neki cajta, po se pa počasi prelevi nazaj v prvotno obliko. Zanimiv je, k majo nek specifičn svoj zvok. "The Sprawl" mi je amazing. " Cross the Breeze" sam šopa, dokler še bl ne šopa, dokler se kr naenkrat ne umiri in počas zaključ v čist drugem vajbu. In mislim, da bi loh že par komadov nazaj rekla, da škoda, da nism v najstniških letih zatavala tud sm, cause I would love it. Oziroma, hm, I wasn't ready for this. Takrat sm mogla derivative preposlušat, da zj loh tole cenim. To bo en teh albumov, k bom še pršla nazaj. Hm, začetek "Total Trash" mi ringa a bell, pomoje ta komad poznam. Jap. "Providence" je k iz neke horror igre & telefonska tajnica? Edini ne-komad. In, sm že pri zadnjih treh komadih, k nj bi skupaj tvoril okol 14 minutno celoto. A fak, "Hyperstation" (srednji komad od "Trilogy") tud poznam od prej. Fin je. Je kr a trip cel album in ne nujno za vsacga. Noisy, eklektičen, komadi so dolgi po 7 minut. Ampak zraven pa mi ta noise popraska nek itch in melodije so mi všeč.

Moj prvi instinkt je, da mi tole ne bo všeč. Komadi so kar kratki; na albumu je 15 komadov, konc si pa v 33 minutah. Načeloma je neka zgodba (naj bi bil concept album) in Willie s svojim malce žalostnim glasom pripoveduje o možakarju, ki je na begu, potem ko je ubil ženo & njenega ljubimca. En komad je bil tko trikrat ("Time of the Preacher"). "Down Yonder" je hiter klavirski jig, en prej je bil pa valček-like ("O'er the Waves"). Najdaljši komad na albumu (5 minut, 24 sekund!) je v bistvu cover komada "Can I Sleep in Your Arms". Lep komad. Not for me, ampak ne morš pa trdit, da je slaba muska.

Naslovnica mi je kjut, pojma nimam kdo so to. Prvi komad ("People Hold On") & prva misel: o fak, 1 uro in 4 minute tega morm poslušat zj? Na večer, k bi sam rada en pir spila, probala do konca pogledat Halloween, k me je včer po 40 minutah v film zmanjkal k kretena & bla mal chill? Sicr komad sploh ni slab. For the genre it is, it is quite good. Sam ne sede mi ta trenutek & to sm pri tem mojem eksperimentu s 1001 albumom že dojela, da ima velik vpliv na celotno izkušnjo poslušanja. "Fat (Party and Bullshit)", drugi komad, je tud soliden. Naslov je tud kul. Nasledn ("(I'm) In Deep") je ful tuc-tuci (wiki prav, da je to acid house). "My Telephone" ma skoz not samplane taprave zvoke takratnih telefonov. "Theme from "Reportage"" je kr insane, sm vesela, da je sam minuto in pol, ker je kr a lot. V "Stop This Crazy Thing" slišm sample od Run DMC, pa očitno iz nekega Tarzan filma? Pa The Jetsons! Ha! "Smoke 1" ma kr Queen Latifah na vokalu? Kul. (Njen komad v Chicagu je neki najboljšga ever.) "Not Paid Enough" mi ma tud en kup znanih samplov & na tej točki ugotovim, da poslušam US verzijo albuma, namesto originalen UK release, kjer tega komada sploh ni... Ah, ja. Ponavad ciljam na originalno verzijo, zj je kar je. Če prav vidim, se sam na konc zj razlikujeta mal. Tko da, poslušam še "What's That Noise?" (Ki kar livea up to its name), k bi mogu bit na UK zadnji komad, pa poiščem komad, ki ga kle ni blo & ga je zamenjal prejšnji. Tko bom basically mela izkušnjo UK releasea. Evo, še "Doctorin' the House". Mogoč bi blo vseen, če ne bi.

Wiii, Scott Walker! Sm pa do zdaj poslušala samo 4, k mi je kr ljuba. Wo, ker začetek, najbl hitri orchestral march ("Jackie"). Pa Scottov žametni glas. (Ah, očitno cover od Jacques Brel komada.) In v umirjen "Best of Both Worlds" o ljubezenskem trikotniku. Dobra izbira za po taprvem komadu. Všeč mi je naslov "The Amorous Humphrey Plugg". Sam komad pa tud. Ha, a se vsi coverji od Brela začnejo z neki hitrim orkesterskim marchom? To je zdaj že drugi z " Next". Sicer pa tak, mal jezen vajb (wiki sicer prav, da je Brel bil originalno bolj razpizden). In ostajamo pri prostituciji, ampak in a different way. "The Girls from the Streets" ma večinoma počasen ritem in tak temačen ton, kar ustreza besedilu, k raziskuje to plat prostitucije. Ful mi ma tak mal moreč, bad LSD trip vajb prva polovica besedila. Po pa tak dreamy začetek za "Plastic Palace People" (<3 aliteracija) z letečim Billyjem, vmes pa totalno drug vajb. In spet k Billyju. In spet nazaj k plastičnim ljudem, kjer ni zasanjano kot pri Billyju. Zanimiv komad. Ok, pršla do tretjega Brel coverja, "The Girls and the Dogs". Tokrat ni blo podobnega začetka, je pa še zmer tak hitr komad na splošno. Ženske smo očitno the worst. "Windows of the World" k so covered in rain je tok primerno za tale vreme zj. Sledita še dva lepa in chill komada za zaključek albuma.

Drugi Michael! Na prvi pogled se mi zdi, da poznam vsaj 5 komadov od prej. Ampak, koj k začnem album, dojamem, da tud prv komad poznam - "Wanna Be Startin' Somethin'". In spet isti fenomen, k ga do zdaj nism pr nobenmu drugmu izvajalcu opazila - od 9 komadov na albumu, jih je blo 7 izdanih kot single. Wtf. Pač, sami bangerji. (Na Wiki piše, da so bli vsi top 10 na Billboard lestvici.) Edina kritika je, da je mogoč 6 minut mal dolga za ta komad. Čeprou je dobr komad. "Baby Be Mine" - en od dveh k nista bla singla - čist fletn komad. Naslednji je "The Girl Is Mine", s Paul McCartneyem. Nekje mam ploščo od Paula, kjer je gor njun drug skupni komad ("Say Say Say"), k mi je ljubši k tale. Mal mogoč ne paše na tale album, zveni bl McCartney k Jackson. Iiiin, "Thriller". I love it. Morm poj video rewatchat. O, pozabla sm že na Vincent Price del! (Ne vem kako, res je iconic.) In "Beat It". Spet, a banger. (Wiki pravi, da igra the guitar solo v komadu Eddie Van Halen!) Fak, po pa direkt v "Billie Jean". To je bl k da bi poslušala Best Of, ampak ne, dejansko je to album. "Human Nature" mi po samem naslovu ni znan, čeprav je bil en od singlov. A, nevermind. K je prišel do refrena, sm se ga koj spomnila. Isti problem mam glede naslednjega, "P.Y.T. (Pretty Young Thing)". Hm, ta mi pa mogoče dejansko ni poznan. In pa zadnji, ta drugi ne-single, "The Lady in My Life". Začne se ful chill. In je v bistvu prou všečen komad.

Za bend k ga poslušam čez 20 let, nekako do tega albuma nism prišla, razen tko, dveh komadov. Mi je pa naslovnica albuma in sam pomen "the bends" horrifying. "Planet Telex" odpre album in zveni k zgodnji Radiohead - k a rock band & ne še tok weird. So far, par komadov kasneje, je to še kar moje mišljenje. Zvenijo k oni, sj ne morjo drgač s tok prepoznavnim vokalom, ampak bl k a traditional rock band. "Fake Plastic Trees" je en teh, k jih od prej poznam, slišala ga pa nism pomoje od najstniških let. Še zmer čudovit komad. "Bones" mi je ful všeč in nepoznan. "Just" je mogu bit en moj bl predvajanih komadov v najstniških letih, tko da mi vzbuja nek nostalgičen gnev. (Ne vem kva je blo, a je blo to zarad torrentov takrat, ampak, če nism dejansko mela prav cdja od nekega albuma, sm sam poznala random komade od izvajalca iz cele diskografije. Šele na faksu me je nekdo navdihnil, da sm začela poslušat albume od začetka do konca, kakor je največkrat tudi mišljeno od samih izvajalcev.) Anyway, kul komad, še kr. "My Iron Lung" je zanimiv - preide iz nežnih v kar grating za ušesa, noisy dele in nazaj skoz cel komad. Naslednji, "Bullet Proof... I Wish I Was", je chill, lep. "Black Star" je žalosten, lep. In nekak v tem vajbu se zame zaključuje ta album. Čudoviti komadi, s haunting vokali od Thoma in rahlo žalostnimi besedili in melodijami.

Ah, ta album sem pa med corona cajti kr nekajkrat preposlušala. Izgleda, ga bom dons še enkrat. V bistvu je bil to na splošno prvi Fiona album, kar sm jih poslušala & takrat nism bla zihr, a mi bo všeč, a ne. Ampak sm kr kmal dojela, da je totalno zame. "I Want You To Love Me" - pozabila sem, da je tak čudn začetek. (In konec.) Razvije se v pa klavirski komad z močnimi vokali - pr njej res čutiš čustva v glasu, ko poje. And a lot of the time, she's fucking pissed off. Zato pa ne morš glih non stop poslušat tale album. Čeprav je odličen. "Shameika" je delightful. "Under The Table" tud. "Relay" tud. Pač cel album. Zanimiv je, dejansko neki drugačnega, velik vokalne igre, pasjeg laježa, random objektov uporabljenih za bobne, besedila so kul, komadi zapomljivi. "Newspaper" mi je amazing. Isto "Heavy Balloon". Pa "Cosmonauts". "For Her" misliš najprej da je neki drucga, ker ma hitre vokale, k zvenijo igrivo, sam probaš slediti besedilu in začneš počas dojemat, po te pa najbl zareže, o čem je zares. "Drumset" je kul, sam itak si še fucked od prejšnjega komada. In smo že pri "On I Go", zadnji komad. Chant-y, vokali sami ustvarjajo nek ritem. In suddenly je konec.

Moja včerajšnja teorija je bla, da sm zj zapovrstjo mela tok dobrih albumov, da morm dons dobit neki groznega. Ampak, Gorillaz! Prou muska mojih otroških/najstniških let, pa spet nikol nisem nobenega njihovega celega albuma poslušala. Je pa fajn tud zj z odraslega in bolj knowledgeable vidika se lotit albuma, ker vidim cel kup znanih imen zraven - Del the Funky Homosapien, Tina Weymouth & Chris Frantz! Takrat se pa spomnim, da mi še Blur in Damon Albarn ni neki pomenil, sam jasn mi ni blo, kako animirani band obstaja. Ha. So far, pri tretjem komadu sm ("Tomorrow Comes Today"), chill, trip hoppy, pa mogoč še dejansko vague Blur sound? "New Genious (Brother)" je ful preprost, v smislu, da je minimalno spremljave ob vokalih. Fajn komad. Uu, zj pa totalna nostalgija s "Clint Eastwood". Naslednji, "Man Research (Clapper)", je kr kul. "Punk" je zlo punk light. "Sound Check (Gravity)" mi je prou fajn, spet ful trip hoppy. Instrumentalni " Double Bass" je, kot obljublja, ful bassy in všečen. In spet nostalgija z "Rock the House", ki se nadaljuje z "19-2000". In potem suprise komad v španščini, "Latin Simone (¿Qué Pasa Contigo?)". Zadnji komad, "M1A1", ma na začetku iz Day of the Dead dialog, lol. Je pa še najbl rock komad na albumu.

Hm, od New Order poznam samo "Blue Monday" - I guess mi to vsaj vajb pove? (Pa Peter Hooka sm šla gledat, ko je neki let nazaj (omfg, 'neki let nazaj', lol, to je blo 2013) bil v Kino Šiški in so špilal Unknown Pleasures - kar mam rajši, k vajb New Order.) Yes, same vajb. ("Love Vigilantes" ma zanimiva besedila - od vojaka, k se vrne iz Vietnama.) "The Perfect Kiss" ma vmes random frog noises? (In kul začetek. Fakin hiter ritem.) ("This Time of Night" ma safr besedila, a po muski ne bi to dojel.) "Sunrise" mi zveni k The Cure komad. (Ampak, je kul!) "Elegia" je fakin amazing. (Vidim, da je bil za Iana Curtisa napisan.) ("Sooner Than You Think" mi je kul, koj na repeat. "Subculture" je ok. Instrumentalno me eni deli na "Blue Monday" spomnejo.) Ok, moje prvo poslušanje je blo dons ob pospravljanju & ne preveč pozorno. Will listen again, v oklepajih.