1001 Albums Summary

"Video Girl" je faking hud. Pa vsaj še en komad ti je bil ful všeč, prot začetku albuma nekje (mogoč "Lights On" ali "Two Weeks" - po ponovnem poslušanju: oba sta huda). Mal sm se mogla navadit višine glasu. Nekak ta višina ni v mojem usual repertoarjem. Ženska je na tej točki svojga lajfa rabla ful boljše partnerje kot jih je očitno dobivala. "Give Up" tud kul. "Kicks" se ne morm čist odločit. Ful menja the moods. Ta mirni mi neki ne potegnejo, ta živahni pa ful. Ugh, razn zj je en del k ga pa sovražim čist, a evo, se je že nenadoma sprelevil v faking hud komad spet. Wtf. Morm revisitat. (Po ponovnem poslušanju: ne, isti kurac. Deli komada so mi ful všeč, deli me pa prou aktivno odbijajo.) Ok, nism si mislila, da mi bo tolk komadov na albumu všeč. Do zdaj sm samo enkrat slučajno vidla en video FKA twigs in moj edini spomin na to je, da je fakin weird video. To je ženska, k se ne boji bit ona.

Ha, že par dni spim v moji The Who majici. Hud naključje, algoritm. Ni mi pa dejansko tolk znan album kot celota. So far, preposlušanih par komadov, tipičen 60s rock zvok, a se sliši The Who touch. Evo ga, "My Generation", fakin ikoničen komad s fejk jecljanjem. Sledi mu komad z istim stažem, "The Kids Are Alright", men osebni manj ljubši. "Please Please Please" je očitno ta bluesovski komad na albumu..l (Pri prvem poslušanju nekako totalno zgrešila "I Don't Mind"?) U, nevermind, je kle še cover od Bo Diddleya, "I'm A Man", k ne bi mogla bit bl esenca bluesa. "A Legal Matter" je kul, nism poznala od prej. "The Ox" - fuck yeah, Keith Moon! Ker dobr začetk komada, ampak ej, ne izgubi momentuma. Ok, ta komad najbl izstopa na celmu albumu. To je meni The Who, zato so mi bli zmer všeč.

Spet stari znanci, spet z meni manj poslušanim albumom. "Roadhouse Blues" je res hud začetek albuma. (Ob ponovnem poslušanju, res je hud. Ampak, lol, ker zaključek komada.) (Ok, ob prvem poslušanju sm očitno tud mal zgrešila the goodness that is " Waiting for the Sun"? Pa "You Make Me Real"? Fak, zato morm 2x poslušat.) "Peace Frog" - nov favorit? (Še zmer amazing.) Mal funky, mal značilnega bluzenja s strani Jima, velik Manzarekovih orgl in, kr naenkrat konc komada. K da bi padla v vodo in se zj kopam v počasni vodi "Blue Sunday". "The Spy" začetk je, k da smo kr naenkrat v Twin Peaks. Tud en novih favoritov. Pr "Maggie M'Gill" mi je všeč njegov rahlo sfukan vokal. In, o ne, kr naenkrat je konc albuma? Grem koj še enkrat poslušat. (In še enkrat.)

Oook. Katerikoli album od Elvisa še nikol nism poslušala; moje znanje je osnovno. K ošvrknem seznam komadov, ki me čakajo, poznam samo enega. Kul prvi komad. ("Wearin' That Loved On Look") Pač, fino, glas ma itak še hud kle, ampak zaenkrat mi ne izstopa nič. Ok, en komad ma zj mal bl country vibe ("I'm Movin' On"), ta mi je kul. "Power of My Love" je najs, bluesovski in, če prav slišim, mal naughty? Ok, Elvis. To je bil tvoj thing, če se prav spomnim. "After Loving You" - ta je prou ta, vidš v glavi une posnetke žensk, ki so skp padale med koncerti, ker je besedilo vse kar so kadarkoli hotle slišat od emotionally stunted moških v svojem življenju. Sam, glede na letnico izdaje, kake 10 let prepozno v zeitgeistu? In, evo, komad, ki ga dejansko poznam - "Suspicious Minds". Še zmer hud. "Kentucky Rain" je kul. Za zaključek pa komad o mrtvi mami, odlično. Meh, it was fine.

Od Janelle poznam sam par kasnejših komadov, ampak tisti so fakin amazing, tko da, let's go! Kul klasičen začetek. "Dance or Die" je najs in brez, da sploh opaziš, si kr naenkrat v naslednjem komadu, tempo ne popusti, imenu primerno: "Faster". (Zmer mi je ful impresivno k nekdo ful hitr repa/poje.) Medley se nadaljuje v "Locked Inside", je pa končno mal bolj umirjen tempo, ampak res minimalno. (Ok, že zj pri drugem poslušanju sm ful bl into it.) Aaand, end of medley. En zasanjan komad, po pa sam šopamo naprej. U, znan glas! Yep, Big Boi iz Outkast. "Tightrope" mi je na splošno znan, verjetn je bil single? Hud je dost. (Preverila: je bil, ja.) "Oh, Maker" je drugačen, in a good way. Ostali komadi se mi že združujejo v en velik blur. (Ker nesramn first take. Vzamem mal nazaj.) "Come Alive (War of the Roses) je zelo new wave, rock-y. Hudi vokali. Na splošno mi je všeč kako ima ta del albuma mal rock oddiha, ki se prelevi v še eno klasično overturo - tokrat s pridihom vokalnih grup iz 50h - sklepam, da bomo zj spet šopal? To glih ne, "Neon Valley Street" je bl chill, Lauren Hill-like komad. Sledi mu prvi komad, ki mi aktivno ni všeč. Preveč naenkrat mi je. Funky komad, potem pa kr naenkrat haleluja? In christian hymnal vibe. "Say You'll Go" je čist kul balada, k ma na konc not znan klasičen komad, k ga bom mogla poguglat, ker it's not coming to me (o moj bog, "Clair De Lune", posipam se s pepelom). In zadnji komad "BaBopByeYa" je skor 9 minutno epsko potovanje skoz žanre, in the best way. Na splošno eklektičen album, ki se ne drži enega žanra, je pa definitivno koheziven. Will probably listen again.

Madrfakr, edini album od Beastie Boys, k ga ne maram in zanalašč nikoli ne poslušam. I guess today's the day. Ok, začetek je itak kul, k je sample od Led Zeppelin zadej. In se že sprašujem, če sm preveč trmasta v moji nastrojenosti prot Licensed To Ill? Ne, sj vem točn kva vse me mot pr temu albumu, najbl "Girls", k so ga pa itak že sami denouncal oziroma se opravičl za whatever the fuck je ta komad. Kokrkol, ta obdobje hip hopa, k so še loh samplal je imenovan the Golden Age z razlogom. Prva dva komada, "Rhymin & Stealin" in "The New Style" sta odlična. In dalje so mi isto vsi komadi všeč. Pač totalno že vidš oz. slišš v prvem albumu njihov stil. Uf, "Girls" je. Bljak. Pač, ker butast komad. In sledi njihov breakout komad. K mi je - meh. Nisem ga že dolg slišala in veselim se ga spet ne dolg slišat. Ha, " No Sleep Till Brooklyn' mi je tud mal brezvezn. Kle so bli res še mulci. Pač, za večje uživanje ob poslušanju, je pr temu albumu priporočljivo ne preveč natančno poslušat večino besedil. Skoncentrirat se na musko in beate. In tko se prebijem skoz ta del albuma in zraven celo uživam. Sm biased, ker so mi ljubi, ampak sm tud trmasta k sam Satan. Še zmer mi ni tok kul ta album.

Pojma nimam kdo so to - odlično! Ok, zanimiv začetek. Ker jezik je to? Pa ta trobenta zad! Da fak se dogaja? K en fever dream. O fak, zmer bl prtegneno. "A Minha Menina" - portugalščina? Ta ma kr zvok svojega časa, ampak še zmer mal quirky (ne najdem boljše besede za opis tega kar slišim). Zj pa najbl zasanjan komad. Dokler kr naenkrat ni več. Tok kr naenkrat, da preverim, če je že nov komad. In spet zasanjano. V glavnem, kle ni za pričakovat, da bo komad k ga začneš poslušat, tak cel cajt. Ker že misliš, da bo eno, neka spiritualna, umirjena zadeva, pa rata neki kar si sploh ne bi mogel predstavljat - k k smo igrali Orffova glasbila v OŠ, sam da kle zveni dobro. "Baby" zveni, k da so probal nardit nek ta tipičn love song-y komad, sam ga ne morjo zares, k so tok fakin quirky. "Senhor F" mi zveni k amalgamacija ene treh komadov od Beatlov. "Bat Macumba" je funky. Je pa to tud cel besedil komada. Suddenly francoščina. "Trem Fantasma" je super, ampak se mi isto zdi, k da me deli spomnejo na druge komade. "Ave Gengis Khan" lepo zaključi ta presenečenje od albuma. Hudo, ful eksperimentalno, psihadelično. Grem še enkrat poslušat, je samo 36 minut.

Hmmm... Moja napoved je country ali pa power ballads? Hiter pregled naslovov komadov daje isti vajb. (Wiki prav Americana, kar je kinda country.) Ok, gremo. U, kul začetek. Zmer je fino, k se album začne dobr. Fajn upbeat ritem. Ampak "Nick Of Time" mi še zmer ne zacementira v katermu žanru se gibljemo. Časovno je ful očitno, da se bližamo devetdesetim. U ja, fade out za zaključek komada. Uu, ok, country I guess. "Thing Called Love" je že bolj twangy. Še zmer kul sicer. Všeč mi je besedilo "I ain't no porcupine, take off your kid gloves". So far all bangers. Ženska ma hud glas. Evo jo balado! Mislm ja, naslov je "Cry On My Shoulder". "Real Man' bi bil idejno komot inspiracija za Shanio Twain in njen "That Don't Impress Me Much". Al pa je to na splošno nek motiv v country komadih, ki jih pojejo ženske? "Have A Heart" mi je mal znan? Še ena balada... Na splošno nism tok ljubitelj balad. "I Will Not Be Denied" je kul. Tak mal, girl power komad, kar pa odobravam. Ena lepa heartbreak balada in za zaključek spet mal bolj poskočen country komad. Čist soliden album za poslušat, ampak ne pa neki h čemer se bom vračala.

Odlično. Ker dobr album za zaključek tega tedna. "War Pigs" - amazing začetk albuma. Ful mi je všeč ta komad, že od prej. Pr Black Sabbath so mi velikrat še najljubši del komadov bobni - res so fakin hudi. In, ne morm poudart kok sede ta album po včerajšnji Bonnie. Mogoč sm bla pikico preradodarna z oceno včer. Oh, 8 minut mine v trenutku. Ampak, ni panike, je kle "Paranoid". Ta komad pozna verjetn še tisti, k nima pojma od benda, razn mogoč, 'aj to tist od Ozzyja?'. Ker chill predah s "Planet Caravan". To je komad, ki ga morš poslušat poleti in ponoči, na ležalniku pod odprtim nebom, z zvezdami direkt nad sabo. S pivom v eni in đolo v drugi roki. Al kakor vam paše. In šibamo nazaj, z "Iron Man". O, sorry, ne, tole bo poznal še vsak fakin Joža s taprve gostilne. Kje je un pepel moj, da se spet posipam z njim? Ampak, ne pomen pa to, da je komad kakorkoli slab. Amazing, kvečjem. (A ni zanimiv, kako je kšne občutke ful lažje izrazit v angleščini, sam pol maš pa briljantne besede v slovenščini kot so 'kvečjem'? <3) Ok, a sm rekla bobni na začetku?! U, "Hand of Doom" mi je na začetku, k da je iz 90h somehow padel v 70a, sam poj se pa band spomne, ker let je. And repeat. V bistvu ful zanimiv komad k gre skoz neko 7 minutno evolucijo. Booobni. "Fairies Wear Boots" - sori, že sam naslov mi je ena najljubših fraz, k sm jo kadarkoli slišala, poj pa še komad najbl hud? Kva pa še hoč za finale albuma? Ta gre na stalno rotacijo.

Ime mi je znano in dozdeva se mi, da mi bo prvi komad poznan... O, ja, direkt ta komad k sm mislna, da bo k sm vidla naslov "Gotta Get Up". (Aaa, gugl pomagal - iz serije Russian Doll mi je poznan!) Sledita dva dost kjut, kratka, simpl komada. (Že ob prvem poslušanju sm dobla mal Beatles vajb, specifično McCartney & gugl pravi, da je bil Nilsson znan kot ameriški Beatle.) "The Moonbeam Song" in "Down" sta huda. (In "Down" je ta komad k mi je prej res priklical McCartneya po Beatlih v glavo.) O moj bog. Zato mi je ime znano. "Without You"! Oh. Na žalost čist pokvarjen komad za vse nas, k poznamo tist posnetek. K drgač je res huda balada. A se ti fukaš? "Coconut" je tud od njega?! Ta album ma največ znanih komadov, prou loh se spet posipam s pepelom. (Pač ja, če ne veš kva te čaka, je prehod s prejšnjega na ta komad res insane.) Perfektn komad za midnight margaritas. (Btw, to je referenca na neki, gugl it.) Ful razgiban album, sicer. Predvsem zadnja polovica "Jump Into The Fire" je insanely dobra. Po pa spet safr balada, z random banjom in, hm, citrami? In, konec. Kratek, a impresiven.

Uf, očitno bo disco dan. Ta prv komad, "Chic Cheer", je res preizkušnja kok cajta loh poslušaš en in isti ritem brez, da se ti sfuka. Js sm fajlala kr hitr. Ok, potem je "Le Freak", ta znan komad iz albuma in zarad katerga sm dojela, da me čaka disco. Pač, kva nj rečem, it's a disco song, sam bl kul k taprv. Naslednji komad, "Savoir Faire" je pa dejansko kul, chill, instrumentalen predah, kjer ma kitara skoz glavno vlogo. In, disco ritem je nazaj z "Happy Man". Ampak spet, ponavljajoči se ritem in ponavljajoča se besedila - it doesn't do it for me. Glede na to kokrat vmes pogledam kok cajta je minil in z grozo ugotovim, da še pol komada ni minil, tole dons ni tok fajn. Se mi zdi, da še za kšno žurka playlisto ne bi bli te tadolgi komadi, ker so tok preveč repetitive, da bi še pijan pogruntal, da je že nekam dolg cajta isto. Oziroma, bi človek začel bit kr paranoičen glede stopnje pijanosti. Kr naenkrat balada? Spet s tok malo besedila, da se ti do konc komada skor zmeša. Iiiin, nazaj v disco. Yay, zadnji komad! Brez besedila! Uf...

Totalno nepoznano. Do zdaj zelo chill. Tretji komad, "O Trem Azul" me rahlo spomne na letošnjo portugalsko evrovizijsko, but could just be the portuguese language. Mah, skoz mi je tak vajb. Ful enih dolgočasnih komadov, vmes kšn bl poskočn, in to je to. Ok, ta, "Um Girassol Da Cor De Seu Cabelo", se je zj prot koncu vsaj mal razgibal. Mogoč bi blo boljš, če bi razumela kaj pojejo? Tko mi je pa sam zelo bland. Preprost ni zame tole. And that's ok.

Prva misel: lepa naslovnica! In spet nekaj meni totalno nepoznanega. Uuu, všeč mi je začetek. Ok, Derek so far delivera banger after banger 70s sounding komadov, z obilo kitarskih solov (ha, sm poguglala poj, itak mi je bil že ime Layla sumljiv, ampak Derek je Clapton!) Potem bluesovska balada, "Nobody Knows You When You're Down and Out" in umirjen " I Am Yours" in gremo v šest in pol minutni "Anyday", k je res hud. Sledi še en bluesovski komad, "Key To The Highway" (mislm, večinoma je to za pričakovat - ne bom neki posamezne komade več opisovala - so zelo glasbeno kompetentni, rock, blues komadi. Claptonov problem je pa itak to, da je čist preveč samovšečen - kle je 1 uro in 16 minut približno the same sounding shita). Iiiin "Layla". Vsi poznamo. Za zaključek albuma pa umirjen "Thorn Tree In The Garden". Sicer nism nek fen Claptona (I prefer others), ampak tole je blo čist fletno za poslušat ob pucanju.

Ha, smo prišli do prvega izvajalca, ki sem bila na njegovem koncertu! (Ne štejem The Who, ker sm samo vidla Roger Daltreya zapet neke 4 komade s Foo Fighters.) Iz tega albuma poznam neke 3 komade pomojem, Dylana pa nism aktivno poslušala že od najstniških let. Album se začne z "Rainy Day Women #12 & 35", k se ga spomnim and you know what, it's fine. Everybody must get stoned! "Visions of Johanna" mi je zelo všeč in mi je ušel v najstniških letih piratiziranja muske. Na splošno uživam. Mogoč je cajt, da revisitam Boba. Ne gre mi na živce njegov nasal kinda petje, bolj pozorno sledim besedilom kot v najstniških letih, kar je pa kinda the point pr poetu kot je Dylan, n'est pas? (Ok, sori, ne bom še tretji jezik začela vpletat.) Sj ni velik za napisat, načeloma so vsi komadi v istem stilu, ni neka glasbena razgibanost. Mogoč mal dolg album, kot včer pri Claptonu, 1 uro 12 minut. Na žalost mi je dons totalno zmanjkal cajta, da bi album poslušala dvakrat, kot nardim ponavadi (razen pri unih, ki jih ne prebavim, priznam), tako da je to to.

Ok. Iz nekega razloga nism največji fen Rolling Stonesov, ampak ni pa, k da jih ne maram. In dejansko nisem še nobenega njihovega celega albuma poslušala. Na prvi pogled poznam prvi in zadnji komad albuma, ostalo bo pa presenečenje. "Gimme Shelter" je en teh komadov od njih, k mi je dejansko ful všeč. Amazing začetek, tako samega komada, kot albuma. Sledita blues komad in country komad in noben od njiju me posebej ne gane. (Vidim, da je "Love In Vain" originalno od Robert Johnsona - sklepam, da je njegova verzija boljša. (Je, itak, z dejansko dušo, čeprav je bla allegedly prodana hudiču.)) "Live With Me" mi je kul. Tud zveni mi bolj kot prav oni. (Poudarjam kle, da mam površinsko znanje o Rollingih.) Naslovni komad isto fajn. "Midnight Rambler" je zanimiv. Kr dolg, skor 7 minut, fajn se razvija tempo, dokler kr naenkrat skor ni nič, razen mal brenkanja in orglic? (Jap, orglice so - thanks, wiki!), iiin gremo z Mickom počas nazaj v komad. Kul. Naslednji isto kul, "Monkey Man" je pa en teh k me pritegne od začetka - najs. U, pozabila sm, da se z zborčkom začne "You Can't Always Get What You Want". Pozabila sm tud, kok je dobr komad. Huda reinkorporacija zbora proti koncu. Na splošno, zelo fajn album.

Spet grem v popolno neznano. So far, I like it. Začetek zelo of the time, "Sweetest Decline" je pa bolj miren, lep komad. (Ta vibe sledi v sledečih komadih.) Beth ma zelo prijeten vokal. Muska je simpl, ampak lepa. Se pa kinda vse blenda skup. Chill, ampak mogoče mal nezapomljivo. Uf, kr naenkrat pa tak mal trip hop komad ("Stars All Seem to Weep"), ampak not good. In gremo nazaj v mirne vode. Album je totalno nasprotje trenutnemu stanju zunaj, kjer se pripravlja na nevihto. Človek bi si komot ta album dal predvajat, ko se odpravlja spat. Predzadnji, "Feel to Believe" je kul. Prou pričara ti sliko Beth na odru, na stolčku, s kitaro v rokah, kako se dere v mikrofon. Zadnji je pa iz nekega razloga remix naslovnega komada, ki se sicr pojavi nekje na sredi albuma. (To mam mal v spominu, da je bil a thing tisti cajt v popularni muski.) Wikipedia pravi, da je bla njena muska v cel kup late 90s - early 2000s serijah, kar ima totalen smisel. Zveni tako. Verjetn ne bom več poslušala, sam ni mi blo pa slabo. Ne tok zame, načeloma redko navigiram k tok umirjeni muski.

Ah! Poznam Shuggie Otisa, ampak ne ta album. (Kdor je gledal Pulp Fiction, ga pozna - "Strawberry Letter 23", čeprav je v filmu cover komada.) Fajn funky začetek z naslovnim komadom, s sledečo balado, "Island Letter", ki pa se razgiba proti sredini. "Happy House" je samo mal čez minuto dolg, ampak tak, fletn, dinamičen. In potem se začne "Rainy Day", najbl primeren komad za ob dejanskih zvokih dežja, ki trenutno lije zunaj. Chill, instrumentalen, lep. Naslednji je prav tako instrumentalen, ampak hiter, razgiban. Upam, da bo Shuggie še kj pel? Ne kaže dobro. "Pling!" je prav tako instrumentalen, zelo minimalističen komad, z istim ritmom throughout. Sem že pri zadnjem komadu, "Not Available", ki je sicer vsaj bolj zanimiv kot prejšnji, a še vedno le instrumentalen. Na splošno mi je bil fajn album, samo nisem pričakovala, da bo tolikšen del brez vokalov. Od devetih komadov je vokal na petih. (Mogoč kle loh napišem, da se pri poslušanju držim albumov v obliki kot so bili originalno izdani. Ne poslušam remastered ali reissued verzij. Sicer bi bil tu tudi vključen "Strawberry Letter 23" in še trije drugi komadi. Ki pa jih trenutno poslušam, ampak ne bojo vključeni v končno oceno, žal. Ker so far, so upgrade za album, ampak technically so pa vsi s Shuggiejevega prejšnjega albuma, Freedom Flight, iz 1971.) Ful sm kolebala, ampak po ponovnem poslušanju albuma, mi prevaga na 4 zvezdice.

V najstniških letih sm kr velik preposlušala Kings of Leon, ampak njihova naslednja dva albuma. V bistvu sm do dons mislila, da sta tista albuma njihova prva dva. Ha. So me pa poj mal zgubil, ni mi blo všeč kam je njihov stil zavil. Glede na to, da je ta prvi, mi zna bit všeč. Ok, ne vem od kje men ta luknja v spominu glede tega albuma, ampak definitivno poznam taprv komad, "Red Morning Light". In je čist v njihovem stilu, s temi garažnimi kitarami in butastim vokalom, ki verjamem da gre kšnim na kurac. (Sploh na komadu "Trani", kle grejo še men mal.) Album se nadaljuje v istem stilu, which I love. Bas v "Wasted Time" mi je kul. "Spiral Staircase" je a banger. "Molly's Chambers" tud poznam! Od kje sm js poj zgrešila obstoj tega albuma?! "Holy Roller Novocaine" s temu bas & bobni začetkom je totalno neki kar bi mi blo všeč kot najstnici, če bi takrat poznala (mi je pa zj tud). In je že konc! 41 minut mi je hitr minil. Tazadn komad mi je mogoč še najmanj potegnil.

Najs. Tega albuma še nisem, bolj sem Fragile in pa Close to the Edge preposlušala, ki sledita temu albumu. Album se začne s skor 10 minutnim perfektnim komadom, "Yours Is No Disgrace". Tako dolžino komada je pr Yes za pričakovat, kle ni presenečenja. Prou tko ni presenečenje, da je muska, preprost, odlična. Dinamična, raznolika - ni k da se 10 minut posluša eno in isto, komad gre skoz celo evolucijo in je brez dvoma Yes komad. Zaključ se pa k da te vesoljska ladja pozavga gor. In te fukne v "Clap", kjer ma akustična kitara tak hudomušn vibe, ampak očitno spretnost. (Ta se zaključ z aplavzom, as it should, honestly.) In smo že v "Starship Trooper: Life Seek" (a, vesoljski vibe se nadaljuje!). In ne morm, da ne bi začela razmišljat od filma Starship Troopers. Kokrkol, ta komad je spet skor 10 minut in te popelje na celo potovanje. I love it. (In, če pogledaš na wiki, je dejansko mišljeno, da ma komad tri dele.) Ok, ta komad pa poznam ("I've Seen All Good People"). Fak, kok je dobr. Spet je mišljen, kot da ima dva distinct dela. "A Venture" in "Perpetual Change" pripeljeta album do konca in js nimam pripomb.

Ok, mal se že cel dan izogibam poslušanju, ampak ura je 6 zvečer & I have to. Pa sploh ne vem zakaj, po pravic povedan. To je spet en teh bandov k mam samo površinsko znanje, se prav poznam "Enter Sandman" in njihovo verzijo "Whiskey in the Jar", k sta si pa med sabo tok različna, da ne morm zares potegnt kako bo Metallica dejansko zvenela. (Spomnila sm se še na "Nothing Else Matters"!) Mi je blo pa rečen, s strani nekoga, ki se bolje spozna - da je ta album iz cajtov, k so bli še dobri. Tko da, grem v to s tem znanjem. Prv komad, "Battery" je fine. Naslovni mi je všeč. Je pa kr epski z 8 in pol minutami. Sploh ta del zdj, mal pred 4 minutami. Gre čist v drug vibe mal. "The Thing That Should Not Be" je tud kul. Me pa dejansk kšn del spomne na "Enter Sandman "? "Welcome Home (Sanitarium)" ma instrumentalno (na začetku, pol res šopajo) bl chill vibe, tematsko bl temačno. "Disposable Heroes" sam fakin šopa. Fak, prou js sm zmatrana k je konc. Spomin me je spet zafukal, ker večino naslednjega komada, "Leper Messiah" gruntam zakaj mi je ta besedna zveza tok znana. (Fakin Bowie lyric je!!!) Ok, "Orion" ma zanimiv začetek. In na splošno je spet tak komad, k te popelje on a whole ass journey. In, a se men sam zdi, a do zdj še ni blo vokalov? (Ja, instrumentaln je. Nisi totalno zgrešila vokale.) Najs je. Mogoč najljubši do zdaj na albumu. Tazadn mi ma isto kul začetk. Ne bi nujno spet poslušala, ampak I had a good time.

Uuu, a je to prvič, da se je pojavil album, ki ga dobr poznam? Album, k sm ga že večkrat poslušala? Pomojem. Kok exciting. Pa kero nasprotje od učer! Ful sm fen hip hopa in rapa iz tega časovnega obdobja. Začetek je itak hud, nasloven komad. Ice Cube je kle delightfully agresiven. Poj pa itak "Fuck Tha Police", k je perfektn in vedno relevanten. Vključno z vmesnimi 'skeči'. "Gangsta Gangsta" je hud. Do zdj je bil večinoma Ice Cube, k mi je sicer ljub s svojim deliveryjem, a pr "If It Ain't Ruff" je MC Ren na vrsti. K poslušaš rap iz tega obdobja je poj zmer fajn, k kr naenkrat slišiš sample iz enga drucga znanga komada (kle je recimo isti k ga Public Enemy uporabijo). "Parental Discretion Iz Advised" je kul. Naslednji komad mam v spominu, da mi ni najljubši, "8 Ball - Remix". Mogoč glih to k je remix. Čeprou Eazy-E besedila so mi zmer hilarious. Pa ful samplov je od Beastie Boys. "Something Like That" je zanimiv k Mc Ren in Dr. Dre skp istočasno rappata. "Express Yourself" je isto amazing. Zj je pa ta del albuma, k mi je manj ljub. Mogoč bi loh po prejšnjem komadu zaključil. Ne vem kva so Ice Cubeu ženske nardile v tem obdobju, ampak tip je komad užaljen. (I guess mu je opravičeno, ker je bil tko ene 18 star?) "Something 2 Dance 2" mi nkol ni bil všeč. Če bi loh sam prvo polovico albuma, oziroma do "Express Yourself", je gladko 4 zvezdice. Tko pa, sm v včerajšnjem precepu.

Morm rečt, da mi je všeč ta teden so far. Zelo raznoliko. Prvi komad, 'Coles Corner", mi je amazing. Nežen, miren, ampak brutalno besedilo. Ne vem kva je dons - a je sonček, a je dejansko to, da sm že tko al tko in a mood, ampak I am loving this album. Čeprav ga poslušam z napačnim vajbom. To se ne posluša na sončnem sprehodu. To se posluša na udobnem zicu, zvečer, mood lighting, razvada of choice v roki, prek kabla direkt v dobre zvočnike. Kar bom zvečer naredila. Definitvno bi katerikoli komad tud lahko bil na koncu epizode v tretji sezoni Twin Peaks. "The Ocean" mi je čudovit. "Born Under A Bad Sign" mi je tak modern version of a 50s pop song. "Tonight" mi ful ujame ta nek melancholy pa notranji nemir neuslišane ljubezni. "(Wading Through) The Waters of My Time" je sad. In zarad " Who's Gonna Shoe Your Pretty Little Feet?" zj jokam na sprehodu, k bi moral pomagat my mental health?! In instrumentalen "Last Orders" prou magično zaključi album, listi, ki jih veter pred mano vrti po zraku so samo pika na i.

In prvi album, ki ga imam v fizični kopiji - na vinilki! Sicer sm ga samo ene parkrat poslušala & od tega je že neki let, tko da grem kr mal frišno v to. "I Feel the Earth Move" je pač dbest. Sledi baladast komad, k sede, ker je glih mal relevanten mi - "So Far Away". "It's Too Late" je a banger - ga slišiš, da bo že koj k se začne. "You've Got a Friend" je najs. Spomne me na Gilmore Girls. Aja, lol. "Where You Lead" je nasleden komad. (Fak me, res. Ko sm loh to pozabila, niti nism registrirala k sm preletela naslove komadov. Moj edini izgovor je, da dons mal raztreseno poslušam, ker morm delat shit zraven.) Sledi cover od "Will You Love Me Tomorrow" - najs, chill verzija. (Wiki: V bistvu Carole je dejanski avtor komada, skp s prvim možem. Carole je najprej bolj pisala za druge izvajalce.) "Smackwater Jack" po tempu, vajbu in besedilih izstopa. Bl je živahen in ni neka osebna izpoved od Carole. Album pa lepo zaključi "(You Make Me Feel Like) A Natural Woman", k je spet napisana s strani Carole & first husband, znana pa je bolj druga verzija - od Arethe Franklin.

Kul, ZZ Top pa res pojma nimam kako naj bi zvenel. Vse kar vem so dolge brade in sončna očala. Prv komad, "Waitin' for the Bus" je tak mal funky, odsekan ritem. Suddenly majo orglice solo. Najs. U, in skor neopazno smo v drugem komadu, bluesovskem "Jesus Just Left Chicago" (who knew, da je bil tam vs ta cajt?!). Tud ful fajn. Naslednji ni moj fave, ampak to je pomojem, ker me spomne na Rock Otočec vajb. (A se kdo sploh še spomne Rock Otočca?) Začetek "Master of Sparks" je tko nenaden, da me je kr ustrašil. Mogoč mam prenaglas zvočnik. Je pa kul komad. Ena balada, to cool me down. Ampak, kaj je "Hot, Blue and Righteous"? (Hiter gugl mi pove, da je očitno to že od takrat debata med folkom.) In solidno šopamo naprej. In, o fak. Poznam en komad. "La Grange". Ampak, od kod? (Piše, da je to en njihovih najuspešnejših komadov, tko da je že nekak prišel do mene.) To je prou tak album, za v nek lokal, kjer zavohaš pir, koj k vstopiš notr, slišiš biljard in po zraku se vije cigaretni dim (se prav, lokal, ki (na žalost) ne obstaja več). "Sheik" ma tak kul vajb, konča se pa zanimivo nežno, z zvončki? "Have You Heard?" zaključuje album z bluesovskim komadom, k ma kinda verna besedila?

Zaradi totalno prezaposlenega dneva, se lotevam poslušat ta album 20 do 9h, ko si končno delam večerjo. Uf. Album se odpre z naslovnim komadom - pač, amazing. Potem še en znan, "The Way You Make Me Feel", isto hud (in glih gledam na wiki, da je ta album mel 9 (!) singlov). Nasledn, "Speed Demon", mi ni poznan, ampak je totalno njegov. "Liberian Girl" se pomojem video spomnim - Eddie Murphy pa Iman? (Ne, lol, to je "Remember the Time", ki se ga js ful očitno ne spomnim). Naslednje dva isto, ne poznam od prej, totalno njegov vajb/sound. Pač, ok komada. (Sm nazaj izpod tuša, še pol albuma!) "Man in the Mirror" je itak a fakin banger. Dj no. Ampak, glede na to, da je naslovnica taka kot je in da sam album odpre z " Bad", sm kot nepoznavalka albuma pričakovala, da bo cel album mel ta vajb. Ampak ga nima. Ful je variabilen v tematiki. Sliš se, da je za un cajt ornk narjen. U, recimo zj je meni čist nov komad, "I Just Can't Stop Loving You", duet z Siedah Garret in začne se ful umirjeno in se razvije v prou lep ljubezenski komad. (Očitno je bil to taprv single s tega albuma & ona je cowritala prejšnji banger.) U, "Dirty Diana". Dejansko nism fulkrat še slišala tega. Hud. Sledi mu "Smooth Criminal", dj nehi. (5 od teh singlov je blo number 1.) In album zaključuje "Leave Me Alone", ki ga spet ne poznam, ampak lol, kok relatable.

Na prvi pogled nimam pojma, quick google mi pa pove, da vsaj en komad poznam. Začetek je čist kul, mellow ("Keep On Movin'".) Ok, mogoč mal repetitive. Naslednji, "Fairplay" je čist kul, ampak se ne spomnim več, kako je prvi zvenel? Pr "Holdin' On" je aggressively British moški vokal glavni (prej sta bla ženska). Ful je bl živahen. Ni mi tok všeč. Vokal ni dobr. Bl govori, ker pet niti ne zna. Ha, naslednji ("Feelin' Free") se začne s samplom, k mi je znan (očitno je od KC & The Sunshine Band - men je od Digable Planets poznan). It's fine, I guess. "African Dance" je instrumentalen s flavta solom throughout. In je najboljši komad do zdej. Je pa iz nekega razloga 6 minut dolg. In nasledn komad ("Dance") zveni isto k se začne, še flavta je najprej. (In ne, ni blo seamless morpha iz enega komada v drug.) Pa spet tip govori. "Feel Free" (čak, prej smo mel skor isti naslov?) ma spet žensko k zna pet, tko da, vsaj to. Je pa tak, mal funky. Naslednji je ok. Bongos! In, komad, k ga vsi poznamo: "Back To Life". Nism vedla, da se tko začne? In šele dve tretjine v komad zveni tko, kokr se ga spomnim. Se prav, je bil le kak remix ta bolj poznana verzija? (Poslušam zj še alternate verzijo & ja, to je verzija, k jo vsi poznamo. And it's better.) In komad morphne v zadnjega, "Jazzie's Groove" (I love a good semaless morph). Ta mi je pa kul. (Dejansko, ne zato, k vem, da sm fertik.) Na splošno pa mal dolgočasno.

Prvič slišim za ta band & mam v bistvu problem najdit album. Spotify ma samo prve dva komada, Bandcamp nič, na youtube je playlista, sam bom plagued s stotimi addi. Evo, sm ga izbrskala nekje... Ok, začne (komad "Believe") se tko udarno, da me je skor fuknl s stola. Spet mam prenaglas zvočnik. Je pa tak, kul. Fak, kr ne najdemo boljše besede dons. Dobr vajb ma, dobr ritem. Uf, ne vem pa kok mi je všeč random rap vložek. Ful ga ne rab ta komad. Ta drug, "Love and Hope", mi je mal generičen. Angleščina ne pomaga. Mja, vsakič k je španščina, minje dejansko bolj. Nism tok fen random record scratchev (ampak! je blo izdano 2004, to je blo takrat fakin povsod. Ok, bom pripisala cajtu.). Lol, naslednji, "Street Signs", se literally začne z record scratchem. Ok, ta je očitno bl rap komad. (+ Očitno je to their thing, delajo musko v celmu rangeu žanrov). "(Who Discovered) America?" je spet večinsko v angleščini, kar mi spet ne sede tok za njih. (Na wiki piše, da so s tem albumom prvič bolj v angleščini tud - mogoč brezveze? Čist drug vajb da komadu. Tko k je men osebno slovenščina v veliki večini grozen jezik za glasbo. Ni mi speven - so redke izjeme komadov.) U, kr naenkrat namest latin vajba ful Middle-Eastern melodija (v "Who's To Blame)? Zanimiv. Mi je pa besedna zveza 'sexy thing' nagravžna & hilarious obenem. Naprej gre album nekak v to smer: latin ritmi; mal hip hopa; mal španščine; mal angleščine; celga fuka španščine in fuuul hiter ritem; kitarska baladica; fake live začetek in pozivanje k revoluciji; random minuta klavirja k se razvije v komad s kul ritmom, polno trobent & spet mal klavirja; baladast komad za zaključek albuma. Sj mi je bil čist všeč, ampak za ene par komadov, po sm pa skos se ujemala, da gledam na uro & preverjam, kok komadov morm še poslušat. Ne tok zame.

Poznam par komadov s tega albuma, nisem pa nikol albuma poslušala. Fajn, dreamy & dreary začetek s "Plainsong", k mi nikakor ni plain. Pa kar žalosten in lep obenem. V bistvu ful primerno za trenuten dež in sivino zunaj. In potem "Pictures Of You". Pozabila sm, kok je dobr. In spet žalosten. "Closedown" je podobno kot prvi komad ful dolg cajta brez vokalov. Po pa k pridejo vokali, so pa isto brutalni in prisotni le za kratek čas, kot v prvem komadu. "Lovesong" je to, kar naslov obljublja in za odtenek bolj poskočen. V "Last Dance" spet dolg intro brez vokalov, kar je čist ok, ker muska je zmer hauntingly beautiful. In spet zelo melanholična besedila. Yay, goth rock! Ooo, "Lullaby"! Spomnim se, ko me je blo strah videospota kot otroka. Nism fen pajkov. Pa ta šepetajoč/weepy vokal od Roberta verjetn tud ni pomagal. Komad je pa čudovit. Na splošno so dolgi introji brez vokalov a thing na temu albumu. Kul. "Fascination Street" tud sledi temu modelu, z vokali šele po drugi minuti nekje; naslednji komad podobno ("Prayers For Rain"). "The Same Deep Water As You" se začne z zvoki nevihte, se prelevi v glasbo in se nadaljuje enako čudovito. (Skos se mi poraja besedna zveza 'hauntingly beautiful' - to mi najbolš opisuje glasbo The Cure. In ne vem kaj naj drugega še dodam.) Atmosferičen, gloomy, čudovit.

Mi je poznan album, ampak ga že več let nisem slišala... Začnemo ("Take a Bow") takoj s tem značilnim hitrim Muse šopanjem na, hm, sintesajzerju? (Jep, wiki prav, da je Moog.) Tak zanimiv mix elektronike in rocka. "Starlight" mi je znan. Te klavirski deli so mi bli zmer kul. Pa njegov vokal. Isto poznam naslednjega, "Supermassive Black Hole". And I like it, what's more to say. Zmatrana sem po tem tednu, ne morm bluzit. "Map of the Problematique" je non stop šopanje and it's good. Po pa najbl chill " Soldier's Poem", skor k ena uspavanka. In "Invincible" nas počas ufura nazaj v bl ta tipičen Muse vajb, z vojaškimi bobni (A se tko reče? Marching band bobni, basically.) v ozadju, dokler se ne prelevi komad v čist neki drucga, kot je bil na začetku. Ok, "Assassin" gre res na hard. Ta vmesni del v "City of Delusion" mi je res kul. Po pa randomly tak mal mediteranski vajb? Sploh ne vem, ampak kul. "Hoodoo" je počasen, lep, dinamičen, mal žalosten. In album se epsko zaključ z "Knights of Cydonia".

Bl poznam drug album, ampak na splošno nisem nikol ful poslušala Amy takrat. Predvsem mi je noro, da je Amy kle stara okol 19, 20. Mi pa do zdej vse zveni kinda isto. "Fuck Me Pumps" je zabaven besedilno, (čeprou postara se slabo, don't get me wrong, v besedilih je ful stvari of the time, k se slabo postarajo - npr., spraševanje tipa, če je gej, ker je bolj emotional kot ona v "Stronger Than Me".) me spomne na kšne njene kasnejše, sam ritem uzad me pa ubija - totalno early 2000s stil, skozi cel komad isti. Sam to sm slišala. "I Heard Love Is Blind" je čist fajna balada. Ampak, poj gremo pa v dva coverja & taprvi ma mal reggae ritma uzad? Why though? (Wiki mi pove, da je producent Salaam Remi znan po takih ritmih, tko da I guess loh njega krivim za ta abomination.) Cover od "(There is) No Greater Love" so posneli bolj z minimalistično spremljavo glasbil & it's great. Je pa mal jarring k gre poj v "In My Bed" in je kr hip hop ritem uzad - ampak, komad mi je pa na splošno ljubši k prva polovica albuma. Vsaj mal je drugačen, bolj zapomljiv. "Take the Box" je kul. "Help Yourself" tud. (Glede na wiki, so mi singli všeč, which makes sense. Ta dobri komadi bojo vrženi širši publiki.) "Amy Amy Amy" je horny af. "Mr Magic (Through the Smoke)" je ful všečen. In konec.

Zmer se veselim poslušanja, ko vidim, da je nekaj, kar ne poznam. In naslov ne laže, 31 minut je vse skp. Začnemo z "In Pursuit of Happiness" (ugh, aren't we all?). Ok, začne se na en način (počasno, trobentasto, nizko, resno), razvije pa v čist neki drucga (hitro, urgentno, divje). And I love it. Besedilo je kul. Nasledn komad ("Everybody Knows (Except You)") je pač, totaln opis mene pri 20ih alpa nekoga recimo, ki je hopelessly zatrapan v nekoga in to že vsi vejo, razen THE person. "Someone" je baladast in v bistvu prou hud komad. Tip ma fine vokale, vsa besedila do zdaj po mojem mnenju totalno zadanejo različna obdobja zaljubljenosti in ljubezni. Že vidim, da bo to album, k ga bom še poslušala. "If..." je silly, kinda hilarious. Še kako se konča v crescendu je smešn. Self deprecation je zmer zabavn ("If I Were You (I'd Be Through with Me)"). "Timewatching" je mal žalostna balada. Ampak čudovita. In zadnji, "I'm All You Need" ma dost kratko besedilo, spet začinjeno s humorjem. (Včasih se zj lotim pogledat kako so drugi ljudje reviewali album, ki ga poslušam in je zanimiv vidit, kako se v kakšnih mišljenjih ujamemo in kako se drugje popolnoma razlikujemo. Tu se predvsem strinjam s primerjavami s Scott Walkerjem (sploh barva glasu) in celo Father John Misty vajbom (kinda; hudi komadi tinged z abstraktnim humorjem in mal self deprekacije), mi je blo pa zanimiv vidit, kok folka ni razumel albuma in ga slabo ocenili. Oh, well. Je pa nekdo napisal podobno k js, da album pokrije različne stopnje zaljubljenosti in ljubezni, vključno s toksičnimi aspekti in heartbreakom. Yes! In, đizs krajst folk, kdo prav, da morjo bit besedila zmer resna/smiselna?!)

Razen seveda "Perfect Day" in en Velvet Underground album nism neki Lou Reeda poslušala, tko da me prou zanima. Zanimiv začetek & chill klavirski komad ("Berlin"). "Lady Day" mi je kr kul. "How Do You Think It Feels" je najs. "Oh Jim" začetek je čist po mojmu okusu, na splošno kul komad. Se pa pol komad spremeni, nekako ima dva različna dela. (Definitivno je priročno vedt, da je album a concept album, o paru (Jim & Caroline) in njunih problemih z drogo, o depresiji, samomoru. In pa, da je Lou mal recikliral komade k jih je mel z Velvet Underground.) "The Kids" je skor 8 minut o tem, kako so Caroline odvzel otroke, zarad drog itd. Zmer bl se mi dozdeva, zakaj nism nikol tok padla v Lou Reeda. It is not for me. Kr pavzo sm si na sred albuma mogla vzet. Nč me zares ne potegne. Sj so čist kul komadi, sam njegov govorjenje in kinda petje mi ne sede. Omg, zj so zvoki jokajočega se otroka med komadom. Meh. "Sad Song" je kr kul, alpa sm sam vesela, da sm konec?

Ravno včer sm šla skoz cdje, k jih še kr mam & je bil vmes Robbie. Ampak ne ta album, tko da prek streaming it is! Ok, taprv ("Lazy Days") komad je čist ok, tadrug ("Life Thru A Lens") me pa aktivno odbija. Nek ta shitty pop punky stil, k je bil sicer mal kasneje ful popularen, but which I've always hated. "Ego Agogo" ma podobn vajb but on speed. Zj pa končno "Angels". Fak, ta komad mu je prou naredil solo kariero, ker so far je album bedn. Ta komad je pa fakin amazing? Njegov glas ne zveni annoying, k recimo na drugem komadu. Lep komad. Uf, "South Of The Border" je bad, sploh začetek. "Old Before I Die" proba bit neki? It's fine. "One Of God's Better People" je dejansko kul, sam akustična kitara in petje. Iiiin drugi znani komad s tega albuma, k mu je verjetn pomagal rešit solo kariero, "Let Me Entertain You". Ta mi je tud kul. "Killing Me" je tud čist fajn. "Clean" sm mislila, da mi bo kul, ker sm vidla na wiki, da je kot songwriter creditan tud Richard Hawley (iz dneva 22), sam ma komad tak butast happy go lucky sitcom ritem in butaste rime. + Clean (sklepam, da od alko in drog) & friends with Charlie Sheen ne gre glih skp? Hm. "Baby Girl Window" - naslov mi je obupn, ampak sam komad je kr ok. Še nek hidden komad je, po pa fertik! Po skor 10 minutah tišine kr naenkrat par klavirskih not & glas od Robbieja, k v bistvu zrecitira pesem s tematiko, k se mi zdi, da je pogosta pr nekih uspešnih ljudeh - da jim je na neki točki nek prfoks/nekdo rekel, da ne bojo nič dosegli, pa so vseen uspeli. Eh, una dva komada rešujeta ta brezvezn album.

Po pravic povedan, se zjutraj, k sm vidla, ker album me čaka dons, nism neki veselila tko kmal spet Dylana poslušat. Ampak, mam earl grey skuhan, travo prštimano, petek je - pejmo! "Blowin' in the Wind" je preprosto lep komad, ful znan. Nasledn, "Girl from the North Country" mi je isto lep, prijeten, chill. (In moj spomin me spet izdaja, sj ne morm verjet - ta komad mam na playlisti všečnih komadov, ampak verzijo, kjer je zraven Dylana še Johnny Cash & je amazing verzija!) V "Masters of War" se sliš jezo v vokalu. Udarn protest song. Nasledna ("Down the Highway") je bluesovska, z ornk kitaro. Sledi še prou " Bob Dylan's Blues" k je mal bl razgiban, hiter s ful orglicam. Kr najs. Naslednega pa poznam od prej & mi je bil zmer ljub ("A Hard Rain's a-Gonna Fall"). Na splošno mi je ta album ljubši od prvega, k sm ga mogla poslušat. (Lol, js mam tok za en kurac spomin, 4 zvezdice sm mu dala & všeč mi je bil. Torej, mogoče bl: o, ta album mi je tud všeč, tko k mi je bil že prejšnji!) Sledi mi tud znan & hud komad, "Don't Think Twice, It's All Right". Nimam kj ful zanimivga za pripomnit, razen, da morm očitno kdaj vključit Dylana v mojo rotacijo. Večinoma albuma je sam Bob, kitara, orglice. "Corrina, Corrina" je izjema, k ma cel band poleg Dylana in njegovih orglic & je prou prijeten komad. Sledi zabavn, pospešen cover starga blues komada, "Honey, Just Allow Me One More Chance" in smo že pri zadnjem komadu.

Kljub poslušanju ceuga fuka adjacent zadev v najstniških letih, iz nekega razloga nikol nism Sonic Youth raziskala. Dva dni nazaj je blo 37 let odkar je tale album izšel. Prv komad, "Teen Age Riot", mi je všeč. Naslednji, "Silver Rocket", se začne bolj punky, dokler na rata sam noise za neki cajta, po se pa počasi prelevi nazaj v prvotno obliko. Zanimiv je, k majo nek specifičn svoj zvok. "The Sprawl" mi je amazing. " Cross the Breeze" sam šopa, dokler še bl ne šopa, dokler se kr naenkrat ne umiri in počas zaključ v čist drugem vajbu. In mislim, da bi loh že par komadov nazaj rekla, da škoda, da nism v najstniških letih zatavala tud sm, cause I would love it. Oziroma, hm, I wasn't ready for this. Takrat sm mogla derivative preposlušat, da zj loh tole cenim. To bo en teh albumov, k bom še pršla nazaj. Hm, začetek "Total Trash" mi ringa a bell, pomoje ta komad poznam. Jap. "Providence" je k iz neke horror igre & telefonska tajnica? Edini ne-komad. In, sm že pri zadnjih treh komadih, k nj bi skupaj tvoril okol 14 minutno celoto. A fak, "Hyperstation" (srednji komad od "Trilogy") tud poznam od prej. Fin je. Je kr a trip cel album in ne nujno za vsacga. Noisy, eklektičen, komadi so dolgi po 7 minut. Ampak zraven pa mi ta noise popraska nek itch in melodije so mi všeč.

Moj prvi instinkt je, da mi tole ne bo všeč. Komadi so kar kratki; na albumu je 15 komadov, konc si pa v 33 minutah. Načeloma je neka zgodba (naj bi bil concept album) in Willie s svojim malce žalostnim glasom pripoveduje o možakarju, ki je na begu, potem ko je ubil ženo & njenega ljubimca. En komad je bil tko trikrat ("Time of the Preacher"). "Down Yonder" je hiter klavirski jig, en prej je bil pa valček-like ("O'er the Waves"). Najdaljši komad na albumu (5 minut, 24 sekund!) je v bistvu cover komada "Can I Sleep in Your Arms". Lep komad. Not for me, ampak ne morš pa trdit, da je slaba muska.

Naslovnica mi je kjut, pojma nimam kdo so to. Prvi komad ("People Hold On") & prva misel: o fak, 1 uro in 4 minute tega morm poslušat zj? Na večer, k bi sam rada en pir spila, probala do konca pogledat Halloween, k me je včer po 40 minutah v film zmanjkal k kretena & bla mal chill? Sicr komad sploh ni slab. For the genre it is, it is quite good. Sam ne sede mi ta trenutek & to sm pri tem mojem eksperimentu s 1001 albumom že dojela, da ima velik vpliv na celotno izkušnjo poslušanja. "Fat (Party and Bullshit)", drugi komad, je tud soliden. Naslov je tud kul. Nasledn ("(I'm) In Deep") je ful tuc-tuci (wiki prav, da je to acid house). "My Telephone" ma skoz not samplane taprave zvoke takratnih telefonov. "Theme from "Reportage"" je kr insane, sm vesela, da je sam minuto in pol, ker je kr a lot. V "Stop This Crazy Thing" slišm sample od Run DMC, pa očitno iz nekega Tarzan filma? Pa The Jetsons! Ha! "Smoke 1" ma kr Queen Latifah na vokalu? Kul. (Njen komad v Chicagu je neki najboljšga ever.) "Not Paid Enough" mi ma tud en kup znanih samplov & na tej točki ugotovim, da poslušam US verzijo albuma, namesto originalen UK release, kjer tega komada sploh ni... Ah, ja. Ponavad ciljam na originalno verzijo, zj je kar je. Če prav vidim, se sam na konc zj razlikujeta mal. Tko da, poslušam še "What's That Noise?" (Ki kar livea up to its name), k bi mogu bit na UK zadnji komad, pa poiščem komad, ki ga kle ni blo & ga je zamenjal prejšnji. Tko bom basically mela izkušnjo UK releasea. Evo, še "Doctorin' the House". Mogoč bi blo vseen, če ne bi.

Wiii, Scott Walker! Sm pa do zdaj poslušala samo 4, k mi je kr ljuba. Wo, ker začetek, najbl hitri orchestral march ("Jackie"). Pa Scottov žametni glas. (Ah, očitno cover od Jacques Brel komada.) In v umirjen "Best of Both Worlds" o ljubezenskem trikotniku. Dobra izbira za po taprvem komadu. Všeč mi je naslov "The Amorous Humphrey Plugg". Sam komad pa tud. Ha, a se vsi coverji od Brela začnejo z neki hitrim orkesterskim marchom? To je zdaj že drugi z " Next". Sicer pa tak, mal jezen vajb (wiki sicer prav, da je Brel bil originalno bolj razpizden). In ostajamo pri prostituciji, ampak in a different way. "The Girls from the Streets" ma večinoma počasen ritem in tak temačen ton, kar ustreza besedilu, k raziskuje to plat prostitucije. Ful mi ma tak mal moreč, bad LSD trip vajb prva polovica besedila. Po pa tak dreamy začetek za "Plastic Palace People" (<3 aliteracija) z letečim Billyjem, vmes pa totalno drug vajb. In spet k Billyju. In spet nazaj k plastičnim ljudem, kjer ni zasanjano kot pri Billyju. Zanimiv komad. Ok, pršla do tretjega Brel coverja, "The Girls and the Dogs". Tokrat ni blo podobnega začetka, je pa še zmer tak hitr komad na splošno. Ženske smo očitno the worst. "Windows of the World" k so covered in rain je tok primerno za tale vreme zj. Sledita še dva lepa in chill komada za zaključek albuma.

Drugi Michael! Na prvi pogled se mi zdi, da poznam vsaj 5 komadov od prej. Ampak, koj k začnem album, dojamem, da tud prv komad poznam - "Wanna Be Startin' Somethin'". In spet isti fenomen, k ga do zdaj nism pr nobenmu drugmu izvajalcu opazila - od 9 komadov na albumu, jih je blo 7 izdanih kot single. Wtf. Pač, sami bangerji. (Na Wiki piše, da so bli vsi top 10 na Billboard lestvici.) Edina kritika je, da je mogoč 6 minut mal dolga za ta komad. Čeprou je dobr komad. "Baby Be Mine" - en od dveh k nista bla singla - čist fletn komad. Naslednji je "The Girl Is Mine", s Paul McCartneyem. Nekje mam ploščo od Paula, kjer je gor njun drug skupni komad ("Say Say Say"), k mi je ljubši k tale. Mal mogoč ne paše na tale album, zveni bl McCartney k Jackson. Iiiin, "Thriller". I love it. Morm poj video rewatchat. O, pozabla sm že na Vincent Price del! (Ne vem kako, res je iconic.) In "Beat It". Spet, a banger. (Wiki pravi, da igra the guitar solo v komadu Eddie Van Halen!) Fak, po pa direkt v "Billie Jean". To je bl k da bi poslušala Best Of, ampak ne, dejansko je to album. "Human Nature" mi po samem naslovu ni znan, čeprav je bil en od singlov. A, nevermind. K je prišel do refrena, sm se ga koj spomnila. Isti problem mam glede naslednjega, "P.Y.T. (Pretty Young Thing)". Hm, ta mi pa mogoče dejansko ni poznan. In pa zadnji, ta drugi ne-single, "The Lady in My Life". Začne se ful chill. In je v bistvu prou všečen komad.

Za bend k ga poslušam čez 20 let, nekako do tega albuma nism prišla, razen tko, dveh komadov. Mi je pa naslovnica albuma in sam pomen "the bends" horrifying. "Planet Telex" odpre album in zveni k zgodnji Radiohead - k a rock band & ne še tok weird. So far, par komadov kasneje, je to še kar moje mišljenje. Zvenijo k oni, sj ne morjo drgač s tok prepoznavnim vokalom, ampak bl k a traditional rock band. "Fake Plastic Trees" je en teh, k jih od prej poznam, slišala ga pa nism pomoje od najstniških let. Še zmer čudovit komad. "Bones" mi je ful všeč in nepoznan. "Just" je mogu bit en moj bl predvajanih komadov v najstniških letih, tko da mi vzbuja nek nostalgičen gnev. (Ne vem kva je blo, a je blo to zarad torrentov takrat, ampak, če nism dejansko mela prav cdja od nekega albuma, sm sam poznala random komade od izvajalca iz cele diskografije. Šele na faksu me je nekdo navdihnil, da sm začela poslušat albume od začetka do konca, kakor je največkrat tudi mišljeno od samih izvajalcev.) Anyway, kul komad, še kr. "My Iron Lung" je zanimiv - preide iz nežnih v kar grating za ušesa, noisy dele in nazaj skoz cel komad. Naslednji, "Bullet Proof... I Wish I Was", je chill, lep. "Black Star" je žalosten, lep. In nekak v tem vajbu se zame zaključuje ta album. Čudoviti komadi, s haunting vokali od Thoma in rahlo žalostnimi besedili in melodijami.

Ah, ta album sem pa med corona cajti kr nekajkrat preposlušala. Izgleda, ga bom dons še enkrat. V bistvu je bil to na splošno prvi Fiona album, kar sm jih poslušala & takrat nism bla zihr, a mi bo všeč, a ne. Ampak sm kr kmal dojela, da je totalno zame. "I Want You To Love Me" - pozabila sem, da je tak čudn začetek. (In konec.) Razvije se v pa klavirski komad z močnimi vokali - pr njej res čutiš čustva v glasu, ko poje. And a lot of the time, she's fucking pissed off. Zato pa ne morš glih non stop poslušat tale album. Čeprav je odličen. "Shameika" je delightful. "Under The Table" tud. "Relay" tud. Pač cel album. Zanimiv je, dejansko neki drugačnega, velik vokalne igre, pasjeg laježa, random objektov uporabljenih za bobne, besedila so kul, komadi zapomljivi. "Newspaper" mi je amazing. Isto "Heavy Balloon". Pa "Cosmonauts". "For Her" misliš najprej da je neki drucga, ker ma hitre vokale, k zvenijo igrivo, sam probaš slediti besedilu in začneš počas dojemat, po te pa najbl zareže, o čem je zares. "Drumset" je kul, sam itak si še fucked od prejšnjega komada. In smo že pri "On I Go", zadnji komad. Chant-y, vokali sami ustvarjajo nek ritem. In suddenly je konec.

Moja včerajšnja teorija je bla, da sm zj zapovrstjo mela tok dobrih albumov, da morm dons dobit neki groznega. Ampak, Gorillaz! Prou muska mojih otroških/najstniških let, pa spet nikol nisem nobenega njihovega celega albuma poslušala. Je pa fajn tud zj z odraslega in bolj knowledgeable vidika se lotit albuma, ker vidim cel kup znanih imen zraven - Del the Funky Homosapien, Tina Weymouth & Chris Frantz! Takrat se pa spomnim, da mi še Blur in Damon Albarn ni neki pomenil, sam jasn mi ni blo, kako animirani band obstaja. Ha. So far, pri tretjem komadu sm ("Tomorrow Comes Today"), chill, trip hoppy, pa mogoč še dejansko vague Blur sound? "New Genious (Brother)" je ful preprost, v smislu, da je minimalno spremljave ob vokalih. Fajn komad. Uu, zj pa totalna nostalgija s "Clint Eastwood". Naslednji, "Man Research (Clapper)", je kr kul. "Punk" je zlo punk light. "Sound Check (Gravity)" mi je prou fajn, spet ful trip hoppy. Instrumentalni " Double Bass" je, kot obljublja, ful bassy in všečen. In spet nostalgija z "Rock the House", ki se nadaljuje z "19-2000". In potem suprise komad v španščini, "Latin Simone (¿Qué Pasa Contigo?)". Zadnji komad, "M1A1", ma na začetku iz Day of the Dead dialog, lol. Je pa še najbl rock komad na albumu.

Hm, od New Order poznam samo "Blue Monday" - I guess mi to vsaj vajb pove? (Pa Peter Hooka sm šla gledat, ko je neki let nazaj (omfg, 'neki let nazaj', lol, to je blo 2013) bil v Kino Šiški in so špilal Unknown Pleasures - kar mam rajši, k vajb New Order.) Yes, same vajb. ("Love Vigilantes" ma zanimiva besedila - od vojaka, k se vrne iz Vietnama.) "The Perfect Kiss" ma vmes random frog noises? (In kul začetek. Fakin hiter ritem.) ("This Time of Night" ma safr besedila, a po muski ne bi to dojel.) "Sunrise" mi zveni k The Cure komad. (Ampak, je kul!) "Elegia" je fakin amazing. (Vidim, da je bil za Iana Curtisa napisan.) ("Sooner Than You Think" mi je kul, koj na repeat. "Subculture" je ok. Instrumentalno me eni deli na "Blue Monday" spomnejo.) Ok, moje prvo poslušanje je blo dons ob pospravljanju & ne preveč pozorno. Will listen again, v oklepajih.

Moja prva reakcija je bla: wtf je to, sm upala na neki bl Halloweeny. K pogledam tracklisto, vidim Alice in Wonderland v naslovih, zazdeva se mi, da je jazz, še zmer je pa mal annoying, ker je več k 1 uro. Ok. (Wiki pravi 42 minut, se prav morm odstrant 4 komade, če hočem poslušat album, kot je bil izdan.) "Gloria's Step" je zelo chill jazz. Prijetno. Isto se nadaljuje z "My Man's Gone Now". In js čist premal vem od jazza ( se pravi, nič), da bi loh karkol komentirala, a je to dobro ali ne. Je pa prijetno za poslušat. Bom zihr še kdaj, zvečer, mood lighting, itd. "Solar" mal pospeši, je bl fast-paced komad. "Alice In Wonderland" je očitno prav iz Disney filma, ampak je čist predolgo minil, da bi se ga spomnila. Zadnji, "Jade Visions" se začne počasi in je tak, minimalističen throughout. Najs.

Kul, grem dokaj na slepo, razen zadnji komad (vidim, da je v večini verzijah sicer 5. komad?) poznam & ga mam na par playlistah, ker je a banger. Všečen začetek z "Red Rain". "Sledgehammer" se začne z neko piščaljo (shakuhachi - glede na wiki, japonska piščal, ma kasneje v komadu še majhen solo) & že misliš kva bo, pol pa najbl bobni udarijo in začnejo ritem. Kul komad. Ker zraven gledam wiki, sm si na začetku komada pokvarila, da bo v "Don't Give Up" tud Kate Bush. Evo jo. Sj je unmistakeably ona. Na splošno bolj miren komad sicer. U, kul bassline prot koncu komada. "That Voice Again" mi je prou fajn. In zdej "Mercy Street" (namesto komada, ki ga poznam, jebiga, djmo se držat tega vrstnega redu, ki ga mam). Začetek mi je zelo cinematic, počasen. Ma cel je tak. Kul. Uf, "Big Time" se poj ful preveč udarno začne, te čist ven vrže iz vajba, k ga je prejšnji komad ustvaril. Ta mi je manj ljub. Aggressively 80s. "We Do What We're Told (Milgram's 37)" je zanimiv. Čist neki drugačnega. Ozadje je tud zanimiv. "This Is the Picture (Excellent Birds)" je prou tako zanimiv instrumentalno. Bi blo čist logično, da je to zadnji komad, ne vem zakaj morjo dirat reči, ki so ok, kot so. In komad, ki ga poznam, "In Your Eyes". Ta mi je obviously všeč. Hud je, všeč mi je kako progressa. Vse.

Oo, ko bo pa to sedl na današnji shitty dan! To je bil včasih moj najljubši Bowie album (zj je Station to Station), velik preposlušan, ampak je pa že mal minil odkar sem ga nazadnje. "Five Years" je tok kul začetek albuma. Odličen komad. Zmer mi je bil všeč stopnjevanje v komadu in končno kričanje. In "Soul Love" je perfektno nadaljevanje. In ma tud neko stopnjevanje. (Prou komi sm čakala Bowiea, ker mislim, da je 9 albumov na seznamu?! Kar je mogoč overkill, čeprav je en mojih najljubših izvajalcev.) Všeč mi je, kako še predn ti možgani dojamejo, da je komada konc, se že najbl udarno začne "Moonage Daydream" z lineom, kot je "I'm an alligator". Plus, ker dober komad no. Tin whistle solo? Amazing. Pa kitarski solo na konc? Uf. "Starman" mi ma čist drug vajb k komadi do zdaj, čeprav tematsko je še kr tam. "It Ain't Easy" je v bistvu cover od Ron Daviesa, kar sm glihkar izvedla. Všeč mi je sicer. "Lady Stardust" je prijeten, "Star" mal nabije ritem pol, "Hang on to Yourself" je hiter za popizdit iiiin " Ziggy Stardust". Ta kitarski riff throughout je tok kul. "Suffragette City" se začne in šopa non stop, dokler te ne proba vržt na foro, da je že konc, po pa še pol minute šopa. In ker dobr konc albuma z "Rock 'n' Roll Suicide". Spet to stopnjevanje, začne se v bistvu sam z akustično kitaro in vokalom, dokler se ne pridružijo ostala glasbila in vse skp počasi crescenda, z zmer bl urgent vokalom in besedili. Pa the final note za zaključek. Prou pika na i.

Ok, so far sm blessed this week. To je en izmed najbolj highest rated albumov od teh 1001. Pa tud meni je ljub že od prej & spet je blo že neki cajta, kar sm ga nazadnje poslušala. Jupi! (Sm pa pozabila, da je 1 uro in pol...) Kle ne bo odkrivanja tople vode. Začnemo z "Back in the U.S.S.R.", k ma Beach Boys vajb. Lol, to prou takoj vidiš, da je mogl razburit neki folka. Zmer mi je blo všeč, kako se prelije komad v "Dear Prudence", k je pa preprost en njihovih lepših. "Glass Onion" mi je bil besedilno zmer zabaven z vsemi referencami & na splošno všečen; "Ob-La-Di, Ob-La-Da" se prou vid, da je McCartney napisal (mal ma Ram vajb že); na obstoj "Wild Honey Pie" sm že pozabila, ampak sj je bl a random intermezzo; "The Continuing Story of Bungalow Bill" se začne s flamenco kitaro? Fak, res dolg nism poslušala & fak, kok se dojame ker komad je kdo primarno napisal. "While My Guitar Gently Weeps" je en boljših komadov ever. In ja, George Harrison je musically moj najljubši Beatle. (Veselim se dobit njega klele!) "Happiness Is A Warm Gun" je tud amazing. " Martha My Dear" je kjut, " I'm So Tired" je relatable & všeč mi je bil zmer the progression v komadu. "Blackbird" - flawless. "Piggies" - lol. "Rocky Raccoon" - honky tonk. "Don't Pass Me By" - waw, Ringo komad (se sliš). "Why Don't We Do It in the Road?" je kul, čeprou je to basically vse kar je komad - to spraševanje. "I Will" je fleten. "Julia" je lep in žalosten. (Sredina! Mal pavze.) "Birthday" je silly; "Yer Blues" v bistvu tud; "Mother Nature's Son" je lep; "Everybody's Got Something to Hide Except Me and My Monkey" je spet mal silly; "Sexy Sadie" je lepo zavit diss track; "Helter Skelter" je fakin amazing in spet en njihovih boljših komadov ('I've got blisters on my fingers!); "Long, Long, Long" se for some reason ne spomnim? Ampak zj k ga slišim, dojamem, da je Harrison komad & I immediately love it. "Revolution 1" je hud, mam pa pomoje overridan v spominu nek cover, ker se ga spomnim kot hitrejšega. "Honey Pie" je kjut; "Savoy Truffle" mi je tak dopolnilo "Glass Onion" v vajbu (na splošno je druga polovica dokaj silly al instrumentalno al besedilno al oboje); "Cry Baby Cry" - čist sm pozabila na obstoj tega komada; sledi mu the monstrosity known as "Revolution 9" (a se je že kdaj kdo lotil poslušat Beatle & somehow začel s tem komadom? Prou spomnim se, ko sm js prvič to slišala kot najstnica, lol.) in vse skp se zaključi s pravljičnim komadom, kjer ma Ringo vokale, "Good Night". Kok eklektičen album.

Fak, dobr začetek - trobente, the whole big band, po pa Charles začne pet. Kr amazing. ("Let the Good Times Roll") Sledi mu mirnejši "It Had to Be You". Od kerga je to originalno? (O waw, originalen komad je iz 1924.) Pač, mene algoritem razvaja že čist predolg. Ful mam rada big band shit pa 50s pop. In nimam nekih posebnih pripomb, kle bo vsak komad dober & v dokaj podobnem si stilu. "Just for a Thrill" je fakin cozy s subdued bobni, klavirjem in ženskim zborčkom back vokalov. Sam sneg bi mogu še padat, ampak vsaj kamin mam zalaufan. Isti vajb je z "Don't Let the Sun Catch You Cryin'". In skor vsemi komadi. Pač, get cozy & enjoy.

"Move Over" je fakin hud začetk albuma. (Glih včer sm pomislila, da že sedmič zapored poslušam moške. Skrajn cajt. In kdo boljši, da prebije the sausage fest k Janis? Je pa skrajno annoying, da je to že tretji izvajalec ta teden, k bi ga loh poslušala prek fizične izdaje, ampak nimam trenutno res kvalitetnega načina za poslušat cdje. Tko da, prek bluetooth it is.) "Cry Baby" je amazing. "A Woman Left Lonely" je mal bl chill, fak, sam Janis gives it her all. "Half Moon" picka up the tempo. Klavir mi je kul kle. "Buried Alive In the Blues" je instrumentalen, ker ni uspela posnet vokalov. "My Baby" je spet kul komad, ampak "Me and Bobby McGee" je pa amazing. Ta mi je bil zmer en ljubših. Všeč mi je kok unhinged rata prot konc. Uf, po pa njen zadnji posnet, "Mercedes Benz", brez spremljave. Sam njen sfukan, ampak lep glas. "Trust Me" je v bistvu prou lep. "Get It While You Can" indeed. Kakšen komad za zaključek, glede na vse skp. Kr mal upsetting.

Moj streak of goodness se kr ne neha! Še en stari znanec. Začetek je kul, k je kr en British tip k napove band (I guess s koncerta vzeto?) in sirene. "Bring The Noise" je prvi proper komad & it's fuckin great. Sledi mu famozni " Don't Believe The Hype". Ful mam rada ta obdobje hip hopa, ko je blo še dovoljeno oz. boljš rečen, ko še ni blo prepovedan samplat. V "Terminator X To The Edge Of Panic" loh tko na začetku slišmo odlomk iz komada od Queen ("Flash's Theme" ), najljubši mi je pa sample trobente k se pojavlja throughout (iz komada "The Grunt" od The J.B.'s). Chuck D ima rahlo agresiven način rappanja, ampak in the best way possible. Ve kva ma za povedat in to nardi odločno in učinkovito. "Show 'Em Whatcha Got" in "She Watch Channel Zero?!" mi mata tud ful dobre primere samplanja, kjer drugi komad sampla Slayer (fak, če bi tko nu metal pol dejansko zvenel...). V samem številu pa zmaga "Night Of The Living Baseheads" (ki je o epidemiji crack cocaina), ki ma 20 samplov, med drugimi tudi Bowieja in pa, kar mi je najljubša fora pri samplanju, Public Enemy same. "Black Steel in the Hour of Chaos" ma mal bl počasn ritem k ostali komadi, mi je pa tud en ljubših. Ha, pozabila, da se v "Rebel Without A Pause" spet pojavi ta sample trobente (pardon, wiki pravi, da je saksofon!), k mi je všeč. Toj to, political hip hop at it's best.

Uf, ok. Prvič po kar nekaj tednih dobim totalno neznanko. Do zdaj (prve dva, " Honey" in "Come Down Softly to My Soul"') zelo dreamy, sploh vokali so taki, mal odmevajoči, Tretji ("How Does It Feel") je insane, ker je isti ritem/isti del k se non stop ponavlja tko 8 minut. A how does it feel? K da me bo glihkar zmanjkal. Po pa kr naenkrat konc, brez nekega pravega konca? Ok, "Revolution" mi wiki obljublja, da bo shoegaze in zaenkrat je obetavno, da bo mal več se dogajal (wiki tud prav, da je band na splošno bil znan po tem, da ma minimal 'chord or tempo changes'). Yay za kitaro in bobne in dejansko stopnjevanje ritma na konc. Po pravic povedan, sm po tem hitrem prvem pogledu, k si zacahnam album in ošvrknem wiki, mislila, da mi bo album verjetn všeč. It's a bit boring. Hm, z veseljem ugotovim, da je "Suicide" predzadnji komad in sekundo kasneje z grozo, da je dolg 11 minut. Fakin repetitive droning. Fajn za razvoj glavobola. I guess ma naslov neko poanto. Zadnji komad ma tud vokale. In saksofon? Yay, konec albuma & konec mojega streaka of goodness.

Yay, po včerajšnjem bo tole super, tud če je 1 uro in 22 min (dvojni album!). Je pa to spet izvajalec, k sm ga uspela v živo vidt - enkrat v tej zasedbi, enkrat kot Grinderman. "Get Ready for Love" je ful udaren začetek - res je nujno, da se pripravimo. Cave je en teh ljudi, k preprosto ma žmoht. He oozes it. In slišiš, ko poje s svojim žametnim glasom. Slišim, da so kle tud neke temačne teme v komadih, kar je značilno za Cavea. "Hiding all Away" je fakin hud. "There She Goes, My Beautiful World" tud, poj je pa itak " Nature Boy". Pač, bangers. Pavza, da si priskrbim kufe. In, drugi album. "The Lyre of Orpheus" je res hud začetek. Spet ta mal temačen & pripoveden vajb, k ga ma večina Cave zadev. Po pa "Breathless" z nekim light vajbom, z več piščali pa najbl chill akustično kitaro. Chill vajb se nadaljuje z "Babe, You Turn Me On" in "Easy Money". "Supernaturally" pa sam šopa & I love it. "Spell" mi je imel vajb svojega imena & na splošno lep komad. Vse skp pa lepo zaključ "O Children", k je lep, žalosten.

Uf. Na prvi pogled vsaj dva komada znana? Ok, začetek je res dramatičen, z nekimi ženskimi vokali. Fak, po pa drugi komad, istoimenski k album, 13 minut 40?! Kr eni ptičji zvoki v ozadju? So far je ta album predvsem wtf. A, ok, muska. Very 80s. Kr nekajkrat se ponovi fraza 'the world is my oyster" (že v uvodnem komadu je blo to) pa kinda obnoxious smeh. Iiiin, ta znan komad, "Relax (Come Fighting)". It's fine. "War (...and Hide)" je funky, spoken word je čez in v bistvu priredba znanega "War" komada ('War, ugh, what is it good for? Absolutely nothing. ') O, fuck me, nasledn je fakin intense ("Two Tribes (For the Victims of Ravishment)"). Mogoč nism največji fan 80s popa. Ful je... A lot at once. (Po razmisleku, mm mogoč specifično sam ne maram tega banda. Ker je en kup 80s muske, k bi bla loh classified as pop, k jo mam ful rada.) Pol nek debatiranje o orgazmih? Cover od Springsteenovega "Born To Run". K zveni totalno stilsko drugač k album do zdaj. Naslednja je isto cover, kar se po kojem mnenju sliš, ker spet, čist drug vajb - lounge-y, k fakin elevator music. ...več komadov kasneje... Hm, sm mislila, da bo "The Power Of Love" čist en drug komad. Je pa baladast. Oo, prišla sm do konca.

Ha, mislim, da sm mela ta cd? Možno, da se še nekje skriva. V bistvu kar fino, da je nekaj poznanega za zaključek tedna. I am pooped. Stari dobri "American Idiot" za začetek. Totalno sm pozabila, da je "Jesus of Suburbia" k nek 9 minutni medley. Alpa, da sta "Holiday" pa "Boulevard of Broken Dreams" tud en komad. (Wiki pravi, kar mi je zj k poslušam totalno jasno, da je konceptualen in mišljen k a punk rock opera.) Fak, v spominu mam, k da so mi bli kot najstnici ok, ampak nikol pa nism ful padla v njih, kljub temu, da sm imela ta cd. Zj k pa morm tkole cel album v kosu poslušat, me pa preseneča, kok mi je všeč? Ful mi je tud všeč zvok bobnov na albumu. V glavnem, a pleasant surprise. Nism mislila, da mi bo všeč.

Vesela sm, da je dons neki poznanega in ne predolgega, ker sm in a funk. Poznam nekaj komadov, nism še albuma poslušala - album Astral Weeks mi je bolj znan. Všečen začetek ("And It Stoned Me"). A je "Moondance" njegov najbl znan komad? (Lol, ne, pozabila na "Brown Eyed Girl".) Ful je jazzy. "Caravan" je nov zame & I love it! U, sledi mu pa en, k mi je ljub že nekaj let, čudovit "Into the Mystic". Maš komade, k ti vzbudijo določena čustva, pa ne štekaš zakaj - zame je ta en takih. Ok, "Come Running" mi je tud nov & kul. Zakaj nism že prej tega albuma poslušala? Mislm, sj sm vedla, da mi bo všeč, še preden sm začela.

Ooo, fuck yeah! Unknown Pleasures sm miljonkrat, Closer samo parkrat. Fak, ker dobr začetek ("Atrocity Exhibition"). Manj 'tinny' bobni k na UP. (O moj bog, zj k še enkrat poslušam, koji kurac un misli, da so povsod isti bobni?! V prvem so tok unique napram pol. Niti enga komada ni poslušal, grem stavit.) Všeč mi je, k se sliš, da je isti band k na UP, ampak se jim je mal stil začel spreminjat že kle. (Bas je kul throughout.) "Heart and Soul" je kul. Sm nardila to napako in šla brat reviewe drugih uporabnikov & je en napisal, da so bobni skoz isti?! Tko da, sm extra pozorna na bobne & let me tell you - niti slučajno niso cel cajt isti. Moram ne brat te reviewe, k me sam razpizdijo. Dejanko je solidno razgiban album (ugh, to me na en drug ali celo isti review spomne, k trdi, da so si vsi komadi podobni). "The Eternal" je čist samosvoj do zdej. "Decades" mi je tud zanimiv & se mi je zdel, k da je neko čudno glasbilo vmes - wiki pravi melodica! V glavnem, ne brat shitty mnenj drugih, ustvarite si svoje. Js grem pa koj še enkrat tole poslušat.

Spet mam fajn streak - med pando sem velik preposlušala Speaking In Tongues, ne pa ta album! Fajn funky začetek z "Born Under Punches (The Heat Goes On)". "Crosseyed and Painless" mi je bil zmer všeč. Kombinacija tega hitrega ritma s počasnim, zategnjenim petjem mi je ful zanimiva. Prou noro je kako hitr je percussion, tud v naslednjem komadu ("The Great Curve"). Po pa sam en boljših komadov to exist, "Once in a Lifetime". Fak, ker dobr bass line. Morm rewatchat Stop Making Sense. Ta polovica albuma ja mal bl chill. Začetek zadnjega komada ("The Overload" je kr epski. Zanimiv je kako je album iz brutalno hitrih ritmov na koncu pristal v najbl mirnem, mal temačnem vzdušju.

Hmm, všeč mi je naslovnica & ful mi je všeč njun starejši komad, "West End Girls". Nism pa zihr, če mi bo ta album ful všeč. Prvi je bil kinda kul ("Can You Forgive Her?"), pri tadrugmu me je koj začetni ritem odvrnil ("I Wouldn't Normally Do This Kind of Thing"). Mmmm, ne, ni mi všeč. Ok, "Dreaming of the Queen" mi je kul. Mogoč zato, k je dejansko mal drugačn od vseh ostalih komadov? In spet uf... "The Theatre" je tud kr ok. Sam čakam, da bo konc zj, ampak je še 5 komadov. "To Speak Is a Sin" je mal bl chill in prou sede po vsem tem. Iiiin nazaj isti hitri ritmi. "Go West" poznam od prej, ampak zj po celem albumu - kinda sounds like any other song on the album. Ne vem sicer, če bom dejansko kdaj dala 1 zvezdico, ker sam zato, k men neki ni všeč, še ne pomeni, da je dejansko slaba muska.

Ha, to tud nism že od najstniških let poslušala. Ok, po pravic sem bla skor zihr, da mi ne bo več potegnil. Somehow, mi. Ha, "Bodies" je verjetn timelessly kontroverzen - če večina drugih reči k so ble v 70s Britain ful kontroverzne dons niso več. Je pa hud. "Pretty Vacant" mi je še zmer najljubši.

Ugh, ful se ne veselim tega, zarad očitnih trenutnih razlogov, ampak bom mela odprto glavo in probala bit objektivna. Ker najbl mi grejo pa na kurac uni - k grem gledat reviews od ostalih uporabnikov - k več kot očitno sploh ne grejo poslušat albuma in samo dajo 1 zvezdico pa neko žaljivko napišejo in to je to. Sj loh poslušaš/pogledaš neki, brez da deliš poglede te osebe/podpiraš njihova dejanja. A veš? Ok, naj bi bil njegov najboljši album oz. en boljših? Na prvi pogled se vsaj en komad spomnim from the time & se tud spomnim, da mi je bil takrat všeč. Začne se k pravljica? (Jap, Roald Dahl by Nicki Minaj, lol.) Ok, makes sense - "Dark Fantasy". Dejansko zelo fajn komad. Ha, v " POWER" je "21st Century Schizoid Man" sample. In spet, dobr komad. "Monster" je kul. "Runaway" je ta, ki se ga spomnim. Neke balerine so ble v videospotu? Še kr je dobr. Lol, Chris Rock v "Blame Game", se mi je zdel znan glas. Uf, autotune. Je pa na splošni insane komad "Lost In The World". U, pa en teh je k se seamlessly prelije v naslednji komad in konec albuma. Škoda, da je naslovnica cenzurirana.

Ok, od Elvis Costella poznam en komad iz najstniških let & kle ga ne vidim. Ful mi je fajna naslovnica. Par komadov v album - všečno! Zmer je fajn slišat harmoniko uporabljeno na boljši način kot jo slovenci primarno ("The Long Honeymoon"). Zj men kle več kt očitno manjka kontekst, k na wiki je večkrat omenjeno, kako je ta album drugačen v vajbu kot Elvisovi prejšnji, k so bli očitno bolj jezni. Pa da mu je popularnost mal upadala in je hotel probat neki nouga. Pojma nimam, tkole v vakuumu nevednosti je men sam prijetno vse do zdaj, besedila fajna, variety v glasbi, ampak še zmer kohezivno. "Man Out Of Time" je zanimiv. Prvi, "Beyond Belief" mi je bil kul & drugi, "Tears Before Bedtime". "...And in Every Home" me instrumentalno mal na Beatle spomne & nism edina, ker točn to je na wiki izpostavljen ('which one reviewer likened to the Beatles' Sgt. Pepper'). Mogoč zato k je bil producent isti? (Geoff Emerick) Zdaj, miljon komadov v album, pa vidim problem. Vse se mi začenja blendat. Ne spomnim se več, kako so zvenel prvi komadi. Se prav, non-offensive, čist prijetno, ampak forgettable?

Ha, kul. Od prej poznam dva komada ("Juicy" in "Big Poppa"). Lol, začne se z rojevanjem? In z enim prvih rap komadov ("Rapper's Delight"), čez pa kreganje. A je to kao literal birth & childhood od Biggieja? I guess je bil v zaporu na neki točki (in ja, wiki prav concept album, semi-autobiographical). So far mi je kul, v bistvu drugač kokr sm si predstavljala, glede na to, da so mi od njega poznani sam ta ful znani komadi, ki so bli singli. Razen tretjega singla, do katerga sm glih prišla ("One More Chance"), k je pa so far večinoma komad o tem kok ma oz. je mel super duper kurac (lol ta wiki del: '...and asserting that he has a very large and desirable penis.'). Ok, ta "Fuck Me (Interlude)" z Lil' Kim je ...something. Vsaj kinda funny. Od na novo slišanih mi je "Respect" kul. Razen skit del na konc, lol. Ok, nasledn, " Friend of Mine" je hud. "Unbelievable" isto.

Ok, kot prvo - včer mi je algoritem dal "Ready to Die", dons pa "Suicide"?! Tnx, res. Sj SAD je kr bad, ampak ne spet tok. Kot drugo, totalno nepoznano in samo ene 33 minut - odlično! Moje domnevanje je blo punk, ampak hitr wiki pregled obljublja bolj synth, electronic & minimalist. Ok, kul začetek ("Ghost Rider"). Žanrsko je res kot glihkar rečeno. Hm, ampak zj, k sm na drugem komadu, ne vidim ful razlike od prvega. Mmmm, ja, if ever an album blended into one, je to ta. Razen random kriki v "Frankie Teardrop", to te mal predrami.

Ugh, končno spet en ženski glas! Od Janis (dan 49) ni blo nobene (razen random back vokali). Po hitrem pregledu mi je znan "Wild Is the Wind", ampak Bowie verzija iz mojega najljubšega Bowie albuma (Station to Station). Očitno ni od nobenega od njiju originalno, sta pa njuni verziji med bolj znanimi. Na splošno nisem še neki poslušala Nine, razen slučajno malo ta teden. So far, čudovito. Zaključek "Four Women" je kr amazing. "What More Can I Say" je ful lep in chill. "That's All I Ask" mi je isto spet ful lep in chill - oba je napisal Horace Ott, očitno I like his writing. Zanimiva in lepa verzija od "Wild Is The Wind" - še zmer mi je ljubša od Bowieja sicer. V glavnem, zelo soliden album, samo sam žanr ni tok zame.

Oh yeah, The Temptations so mi bli zmer všeč. In prvi komad ("Cloud Nine") se že začne odlično. Hiter, mal funky komad. Spomnim se, da so skozi leta šli skoz več sprememb med člani & wiki pravi, da je kle Dennis Edwards zamenjal David Ruffina, ki je bil glavni vokalist na verjetno njihovem najbl znanem komadu, "My Girl". Ok, zanimiva verzija "I Heard It Through the Grapevine" - hitrejša kot sem navajena. Ok, a veš kva pa ne sede? Poslušat kul, funky komad, po se pa v komadu začne otrok jokat, da hoče svojo mamo ("Runaway Child, Running Wild"). To me je mal ven vrglo. Ok, druga polovica je bolj motowni, k funky. Vsi so mi fajni. Se mi pa zdi psychedelic soul oznaka na wiki smešna, ker this ain't psychedelic, ampak očitno so to res začetki psihadelike? Anyway,

Morm rečt, da me je blo strah tega albuma k sm zjutraj pogledala, kaj me čaka. Po pa še midday migrena, k še zj čutim posledice... Ampak! Zj poslušam prvi komad ("Soubour") in je hud! Hopefully bo cel album najs. So far sami bangerji. "Nick" mi ma mal old school rock'n'roll vajb. Jezik je ful zanimiv, Songhai. (Ugh, maja so bli v Kinu Šiška!) Chill, fajne kitare, prijetno. Will probably listen to again.

Spet nekaj kar površinsko poznam iz najstniških časov, časov piratiziranja glasbe, ko sm bla kr nekaj let prepričana, da je "Somebody to Love" od Janis Joplin in ne od Jefferson Airplane, ker je pač tko pisalo, ko sem zloudala komad. Kul prvi komad, sicer ("She Has Funny Cars"). Na splošno, po prvem pregledu, je en kup naslovov komadov slightly weird. I guess so to bli the psychedelic times za to. In prej omenjeni "Somebody to Love" - še kr fakin hud, pač vokali od Grace Slick so insane. Naslednji komad ("My Best Friend") kr mal ven seka, bl pop in akustičen. Všeč mi je, kako "Today" progressa, k je vse 'echo-i" v ozadju (waw, odličen opis, res - ta migrena včer mi je pustila posledice na izražanju, očitno.). In, I take it back, v bistvu do zdaj le "Somebody to Love" po stilu seka ven, ostalo je vse kinda chill, veliko akustične kitare in drugi vokalisti. V bistvu, glede na moje površinsko poznavanje banda od prej, je album do zdaj totalno drugačen, kot sem mislila, da bo. In evo, takoj potem k to napišem, se začne druga polovica albuma in spremenjen vajb z "3/5 of a Mile in 10 Seconds". "Embryonic Journey" je kul, instrumentalen in kratek. Potem pa slavni "White Rabbit". In zadnji, "Plastic Fantastic Lover", ki je očitno about a stereo system, obviously. V glavnem, prijetno presenečenje.

Super. Meni poznan in ljub album. "Big Exit" je super začetek albuma. "Good Fortune" je itak amazing. Sledi ful enih chill komadov. "The Whores Hustle and the Hustlers Whore" mi je en ljubših. Od teh k je zraven Thom Yorke mi je "This Mess We're In" super. V bistvu skor bl deluje k a Radiohead song. Odličen duet. "You Said Something" je ful lep. "Kamikaze" žge, as it should, s tem naslovom. "This Is Love" mi je tud en ljubših. "We Float" je kul za zaključek albuma. Tak mal minimalističen, ampak efektiven - 'take life as it comes'. Nimam kj za rečt, I love this album, pozn je, večerjat bi šla.

Ok, če bi prvi komad ("Down to the Waterline") slišala nekje randomly, bi prou rekla, 'A so to Dire Straits? Ker zveni isto k "Sultans of Swing". '. Ker prvi komad je fakin isti. Drugi ma dejansko mal drug vajb, ful chill, očitno smo prišli do vode ("Water of Love"). Fletn komad. Ok, "Setting Me Up" picka up mal the speed, mal mi ma celo country vajb (ni sam v moji glav, wiki mi pritrjuje). Hud kitarski zaključek. Fak, v "Six Blade Knife" se mi tud zdi, k da že slišim "Sultans of Swing". In kak komad kasneje, evo jih: "Sultans of Swing". Če ta komad nism miljonkrat slišala - in to je bil verjetno edini komad od tega banda, do dons. "In The Gallery" je for some reason 7 minut dolg. Na tej točki že mal zgubljam zanimanje, ker se mi blendajo skp komadi. (Lol, na hitr sm šla pogledat reviewe ostalih in: 'Sultans of swing but 1hr long')

Hvala, algoritem. Ful mam rada Talking Heads & tega albuma še nisem poslušala v celoti. Glih hočm komentirat, da mi David Byrne zveni mlajši in vidim na wiki, da je njihov debut album! In, lol, fun fact: en od producentov je Tony Bongiovi - bratranec Jon Bon Jovija. Berem naprej in očitno ni bla dbest izkušnja, predvsem zarad Bongiovija. Ha. Všeč mi je, da je takoj prepoznaven njihov stil, ni k da so se kle še lovil alpa kj. "New Feeling" mi je kul. "Who Is It?" je tud fletn, ampak dolg samo minuto 40. "No Compassion" je a banger. "The Book I Read" isto. "Don't Worry About the Government" je fakin amazing naslov komada, lol. Pa spet je hud komad. Naslednji isto, banger ("First Week/Last Week… Carefree"), sledi mu pa itak "Psycho Killer", k je ikoničen. V mal drugačni verziji, kot sm ga navajena, kar je blo kul slišat. In še "Pulled Up" za zaključek albuma. In guess what? Another bangerrrrrr. Ker dobr zaključek. Tak, k ti je žal, da je konc in se zalotiš, da hočeš

Neki nepoznanega! Všeč mi je naslovnica in pa optimizem naslova albuma. (Spoiler: it didn't quite work out.) Ok, 70s rock. Fak, suddenly theme song od That 70's Show (oziroma varianta le tega) - ha, očitno je original ("In The Street") od tega banda, who knew. "Thirteen" je lep, chill, akustičen komad. Po pa " Don't Lie To Me" k gre pa čist v drugo, bl hard smer. "Try Again" mi je všeč, naslednji tud ("Watch The Sunrise"). Potem je pa albuma konc z enominutnim komadom, še preden ti je jasno, da je konc. Bom še poslušala, se mi zdi, da si zasluž.

Hvala še enkrat, algoritem! Sicer butasto na dan, ko imam komaj cajt ga poslušat in ga bom mogla bolj leteče. Čez vikend si vzamem cajt, da ga poslušam tko k se spodobi - na vinilki! Super album, odličen začetek z "Break On Through (To the Other Side)". Lol, prvič mal bolj natančno gledam naslovnico albuma in je kot, da je glava namesto očesa od Morrisona in se naslanja na njegov nos. "The Crystal Ship" mi je bil zmer tak lep, mal eerie, dreamy komad. "Alabama Song (Whisky Bar)" mi je bil zmer zabaven s tem ritmom, ampak zj pa vidim, da ga je originalno napisal Bertolt Brecht, kar mi sprož travme s faksa, ugh. Bom probala ta detajl potlačit nekam globoko v spomin, da loh spet uživam v Doors verziji (in Bowie verziji!). Po pa "Light My Fire". Amazing. Sledi kul verzija blues komada "Back Door Man". "End of the Night" mi je podobno k "The Crystal Ship" - mal eerie, zveni minimalističen, a niti ni, lep. "The End" je pa itak an epic masterpiece.

O fuck me, country. Sj bi mi moral že naslov prvega komada povedat vse ("The Last of the True Believers"). Je pa imela dober glas Nanci. No, 36 minut bom pa ja zdržala. "Love at the Five and Dime" je kr lep komad. Začetek naslednjega mi je totaln turn off, musically. Pač, vse kar sledi je country. Glasba mi ni všeč, loh pa cenim, da je bla ženska res dobra pevka. "Fly By Night" mi je kul, bl uptempo. Ta mi je verjetno najljubši komad na albumu. Ne vem, a loh še bl poudarim, da country ni tolk zame, ampak ni bil pa slab album, sploh.

Ah. Bomo vidl. Spomnim se, ko je album izšel, takrat mi itak ni bla všeč taka muska. S prve zarad tega poznam prvi, "Don't Know Why" in pa seveda najbolj znani komad, "Come Away With Me". Mi je pa zdaj bizarno, da je bla Norah takrat stara samo okoli 21. Tedva ta poznana od prej sta itak dobra komada, lepa - ne morš to zanikat. Mi je pa "Come Away With Me" še zmer brutalno preveč chill in počasen. "I've Got to See You Again" mi je kul. Melodija klavirja v "Nightingale"mi je všeč. Načeloma je pa cel album eno in isto, kar se vajba tiče. In to ni moj vajb. Rabim mal več. To je zame background muska - prijetna za uho, ni mi pa za bolj podrobno poslušanje zanimiva.

Kul. Kokr so mi R.E.M. poznani, mi pa ta specifičn album ni. Prvi komad mi je kul, "Pop Song 89". "Stand" mi je bil preveč repetitive, "The Wrong Child" je žalosten, "Orange Crush" mi je pa spet kul. "Turn You Inside-Out" mi je tud všeč. Zdaj, s prvim poslušanjem ever, mi je "Hairshirt" prvi komad, ki dejansko zveni drugače kot ostali. Večinoma mandolina in Stipeov vokal, ostalo minimalno. Ker preostali album je že a blur to me. Mogoč mu moram kdaj dat še eno šanso. Ok, naslednji mi tud izstopa in mi je posledično ljubši k preostali album ("I Remember California"). Mja, bom še kdaj poslušala, tokrat mi je bil samo ok.

Spet en, k sm ga v živo uspela vidit, čeprav nikol nism bla neki ful fan. In dons mam en tak šit dan, da se morm prou prisilt v tole. Uf. Se mi zdi, da se res sliš, kok je mlad še kle. Zanimivo je, da je večino inštrumentov na albumu sam igral, sam to, da je multiinštrumentalist, sm itak vedla že od prej - me ni presenetila ta informacija. Je blo bolj, valjda da je. Mislm da sicer, razen "Mr. Cab Driver" ne poznam nobenega od teh komadov. Kul prehod iz "Let Love Rule" v "Freedom Train". U, pa distorted vokali. Je pa bl k nek intermezzo ta komad. "My Precious Love" je kul balada. Tazadn komad, "Flower Child", ma pa mal Beatles vajb. Kul debut album.

Ok, zanimiv. Kle res poznam sam ene dva komada od njega in oba sta kasnejša od tega albuma. Ha, že od nekdaj je mel ta glas? So far nism neki navdušena, nič posebnega. Zakaj je kr naenkrat "Amazing Grace" po najbl bluesovskem komadu? Ampak, k da je vse en komad? "Tomorrow Is A Long Time" se sliš, da je napisal Bob Dylan. "Maggie May" naj bi bil njegov breakout hit? Ok. "Mandolin Wind" je kr kul. In suddenly na konc albuma drug vajb -z "(I Know) I'm Losing You", k mi je dejansko ful všeč. (Ha, lol. Glih gledam, originalno je to The Temptations komad, katere mam pa ful rada, tko da, ni čudn, da mi je všeč.) Veselim se, da spet kdaj dobim album, ki me bo navdušil. Še zmer lovim ta high od prvih petih zvezdic, ko sem šla v Paranoid od Black Sabbath s ful površinskim znanjem o bandu in je blo prijetno presenečenje kok je fakin hud album. Kle mediocrity Stewarta rešujeta dva komada.

Zadne cajte mam ful močan odpor do RHCP, tko da... Bom probala bit objektivna. Sm jih pa včasih kar poslušala, tko da mam solidno predznanje komadov. + 73 minut? Resno?! Všeč mi je začetk albuma ("The Power of Equality"). Ok, nasledn je ful rap ("If You Have to Ask"). "Suck My Kiss" je na žalost še vedno dobr komad. Isto "Give It Away". Pa "Under the Bridge". Pa "Naked in the Rain". Po se morš prebit skoz 8 minutni "Sir Psycho Sexy", zato da je poj po dobri minuti Robert Johnson coverja končno konc albuma. Isto k včer: nizka ⭐⭐⭐

Uhhhh... Ok. Prvi je bil itak hit takrat ("Hello"), kul komad, poje itak noro. Drugega tud poznam, ampak se ne spomnim a je bil single (bil, "Send My Love (To Your New Lover)"). Čist fletn, catchy. Ok, te k so bli singli so vsi catchy in dobri ("When We Were Young" in še "Water Under the Bridge"). "River Lea" mi je tud kul. Hm, ok. Morm rečt, da me je presenetil. Več mi je blo všeč, kokr sm mislila, da mi bo. Nekak sem šla v album prepričana, da bo vse kar ni blo single dolgočasno - ampak sploh ni.

Ha, ok. Obviously poznam sam tiste bl zajebantske komade k so bli znani v mojem otroštvu. Iz tega albuma pa pomojem absolutno nič. Začne se s spoken word interludeom, po pa sam šopa. "Come Out and Play' mi je prvi zanimivo zveneč komad in ne totalno enak vsem ostalim komadom. Me pa tud mal spominja na prej omenjene poznane komade ("Pretty Fly (For a White Guy)" in " Why Don't You Get a Job?"). A, moram se po dolgem cajtu posipat s pepelom: koj k se je začel, sem se ga spomnila: "Self Esteem" poznam od prej in mi je dejansko kul komad. In, lol, izdan je bil točno na današnji dan 31 let nazaj. Hmmmm, Dexter ma ful specifičen vokal. Zadnji komad je miks komada, spoken worda,reprize komade k je že bil in tišine. In vse skp traja utrajajočih 10 minut in 42 sekund.

Jupi! Mam na cdju, mi je ljub album. V najstniških letih mi je bil ful všeč ta tip rocka k je v early 2000s mel svoj obdobje (sm bi dala recimo še kake Kaiser Chiefs, The Strokes, The Hives, Kings of Leon, Bloc Party, Arctic Monkeys - and it's not in my head, očitno je to post-punk revival (in ne, nism tok fuknena, da sm mislna, da sm sama odkrila skupne točke tem bandom, I just never googled it :))). Všeč mi je začetek s "Jacqueline", k že misliš, da bo bl chill, po pa suddenly ni. In, oh, še zdaj en ljubših komadov, "Take Me Out". Prou vidim v glavi videospot. Ta odrezanost ritma mi je bla zmer amazing. "The Dark of the Matinée" je ful fajn. Kul je, k dejansko ma dinamiko komad, maš vmes bolj chill dele, ki pa ne delujejo randomly vmeščenih, ampak dejansko s filingom. "Auf Achse" je prou lep. "This Fire" zveni, kot to o čemer je komad in crescenda, kot ogenj, ki na koncu vse zajame. Pozabla sm kok je "Darts of Pleasure" amazing. Pa "Michael". Pa začetek "Come On Home". Pa kok mi je "40'" v bistvu hud. V glavnem, I love it.

O moj bog. Glih gledam in je a 2 volume album, 78 minut. Ej, I have shit to do today. Uf. Spomnim se to njeno obdobje in vsaj dva komada poznam. Fak, kr ni konca. Še na polovici nisem. Ful se mi vleče, ker je kinda skos isto. Pač njeni, sicer hudi vokali, a velikrat over the top, pop muska zmiksana s starejšimi vplivi (abomination), random hip hop vplivi, ... Ugh, tazadn komad na volume 1 ( "Thank You (Dedication to Fans...)") je na začetku basically remix njenga "Genie in A Bottle", po pa en kup posnetkov njenih fanov, k ji govorijo kok je huda, inspiring pa kolk jim pomeni. Ok. Volume 2 se začne k dobrodošlica v cirkus ("Enter the Circus"). To je še najboljša melodija do zdaj. Je pa volume 2 na splošno mal bolj chill v vajbu in meni lažji za poslušat. Na splošno, not for me. Kr muka. Če zj par dni ne slišim a vocal run, bom vesela.

Ha, kul (except for the Phil Spector part of it). Sm pa na netu zasledila, da ti ponavadi algoritem fukne ta album na prvi Božič, ko se lotiš poslušat 1001 album. In lj, res je! Tidal mi fajn ponudi verzijo, kjer sploh Spector omenjen ni in je Darlene Love (če ste gledal Lethal Weapon, jo poznate) creditana za album, čeprav so gor še The Ronettes, The Crystals in Bob B. Soxx and the Blue Jeans. Je pa ta album zame fenomenalen za dons in edine res dobre verzije božičnih komadov so mi te stare verzije in pa kake instrumentalne jazz verzije. Ful ne rabimo, da vsako leto the new pop star nardi svojo shitty verzijo teh komadov. Zadnji komad je pa skippable, ne rabim poslušat Spectorja bluzit dve minuti (baje je blo sprva več k 5 minut). Že tko morm dost moških monologov poslušat zj med prazniki.

Ej, samo 9 komadov! Ampak, album pa skor 70 minut. Hmph. Začetek umirjen ("Blackened"), ampak hitro nadomeščen s hitrim tempom bobnov in kitare. Pa kmal se Hetfield oglasi. Naslednji, "...And Justice for All" je tolk dolg, da je filing k da je bl instrumentalen komad, ker tok cajta vmes mine, preden slišiš vokal spet. Je naslednji a dnd reference? Nope, not at all ("Eye of the Beholder"). Ah, a girl can dream. Mi je pa najbl všečen ta do zdaj, kljub temu, da na wiki piše, da je od bobnarja najmanj ljuba in jo zato ne igrajo v živo (o lej, Lars Ulrich ma dons rojstni dan!). In, edini komad k ga od prej poznam - "One". Nekje na 2/3 komada se začne del k mi je kul & traja do konca komada. "Harvester of Sorrow" mi je všeč. Lol, prou vedla sem, ampak sem preverila, če imam prav. V naslednjem, "The Frayed Ends of Sanity", je na začetku ta 'pesem' k jo pojejo v Čarovniku iz Oza podložniki od čarovnice, ki varujejo njen Grad. "To Live Is to Die" je prou lep, kontekst pomaga. In preden se sploh zaveš, je vsega konc.

Zelo hitro še eni R.E.M., tokrat njihov prvi album. Sm rekla nazadnje, da moram še enkrat dat šanso tistemu albumu, kar sploh še nism uspela nardit. Ampak glede na mojo prvo reakcijo, k sm dons vidla kaj me čaka, nism the biggest fan, na splošno. "Radio Free Europe" mi je poznan od prej, čist fletn komad. "Perfect Circle" mi je všeč, zveni velik drugače kot ostali komadi. Fak ej, ne vem. I want to like it more, but... Men je tok bland tole. Skor vse mi zveni isto. I guess z razlogom nikol nism padla v R.E.M. Niso zame.

Kul, lep komad za odpret album ("Just A Little Lovin'"). Tadrug mi je isto fletn in, oh, smo že pri tretjem, katerega sem pa slišala že miljonkrat - predvsem zaradi najstniške obsesije s Pulp Fiction, kateri še vedno ostaja med mojimi ljubšimi filmi. Aja, govora je o komadu "Son Of A Preacher Man". Kul komad. Naslednji, "I Don't Want to Hear It Anymore" je fakin čudovita balada! Potem gremo v mal hitrejše ritme (in, znano ime med pisci komada: Carole King! Vse skp je napisala 4 pesmi na tem albumu.). Ne, pač, there's not a bad song on this album. Zjle me navdušuje"The Windmills of Your Mind". Amazing. Vse skp.

Kuuul začetek. ("Dance for Me") (Ful sm vesela, da sm #blessed by the algorithm & zaključujem leto z ženskimi vokali.) Kle gor sm že pri nekem drugem albumu randomly omenila, kok neverjetno amazing je komad od Queen Latifah v Chicagu. Prou najljubši del mi je ta njen delček, tok ga noro odperforma. Kul mi je drugi komad, kjer so featured men tud ljubi De La Soul. ("Mama Gave Birth to the Soul Children") Hm, naslednji mi ni tok ljub, k je fakin intense 80s disco beat. ("Come into My House") Ok, naslednji je ful bl prijeten, "Latifah's Law". Tud flow se mi zdi boljši. (In, đizs fakin krajst, samo 19 je bla, k je izdala ta album!) "Ladies First" je hud. Ok, ja. Na enih komadih mi iz nekega razloga zveni rappanje od Latifah awkward? Na kšnih, k recimo na temle, pa sploh ne. Pa Monie Love je amazing. Nekak mix všečnih in manj všečnih komadov.

Ta album pa kar dobro poznam. Fin začetek novega leta. Fajn chill začetek s "Sun It Rises". Ful je dreamlike. Drugi komad, "White Winter Hymnal" je moj najljubši. Zmer so mi bli kul tud te seamless prehodi med komadi. Smo že v "Ragged Wood". V bistvu so teli prvi trije komadi kot a medley. Od Pecknolda vokal mi je ful lep. Če hoč koheziven album v zvoku in tematiki, brez, da ti vsi komadi zvenijo isto, je to to. Medtem, k pri R.E.M. se mi je vse zblendal together. "Your Protector" je hud. Je pa vajb totalno nekak isti k naslovnica - to ma smisel, k slišiš to musko.

Ej, kul prvi komad ("The Robots"). Elektronika, ki dejansko zveni prijetno. Kak komad je bolj minimalističen z besedili, kak jih ima malo več, vsi pa so prijetni za uho. "Neon Lights" ti res z zvokom pričara luči. Ni to nekaj, k čemer se bom ful vračala, ni bla pa grozna izkušnja, sploh.

Yeees. Njiju bi tko rada v živo vidla, but alas. Mam vsaj Under Great White Northern Lights. A sploh morm rečt, da mam vse na cdjih? Začne se sam z enim bolj ikoničnih 2000s komadov ("Seven Nation Army"). Bridge del v "Black Math" mi je bil zmer ful všeč. Uf, po pa "I Just Don't Know What to Do with Myself". ) K crescenda, pa ta Jackov kričeč vokal - super. Pa redek primer Meg za mikrofonom? ("In the Cold, Cold Night") "Ball and Biscuit" & "The Hardest Button to Button" sta super. Pozabila sm že, da je "Little Acorns" mal unhinged, sledi mu pa najbl old school stil White Stripes komad, "Hypnotize". Pač, zame na tem albumu ni slabega komada.

Spet mam fajn teden. To je album, k sm si ga prot koncu najstništva kupila na cdju in mi je tud pri srcu. Dons ga sicer zarad življenjskih okoliščin ne morm poslušat specifično tko, kot bi ga najraje, ampak bo še zmer sedel. Prvi komad, naslovni "Maggot Brain", je čudovit. 10 minuten užitek. Sledijo mu krajši, bolj funkovski komadi. Čist drug vajb pol. In za zaključek spet skor 10 minutna pošast.

Zanimivo, čisto nepoznano. Huda naslovnica. Elektronika, mogoč? (Jap.) So far zelo atmosferično. K soundtrack za kšn sci-fi film. Ok, kr naenkrat smo v drugem komadu in je blo seamless, najs. Btw, vsi komadi, tko k sam album, imajo naslov Oxygène in zraven samo Part 1 etc. V glavnem, fino.

O fuck me, 17 komadov & live album. Namesto, da bi dobla dons Bowieja? K je njegov rojstni dan in 10 let od Blackstar? Ok. So far, it's a concert alright. What in dad rock is this hell I'm in? In kako pridem ven? "Massacre" mi je bil kr kul? (Možn, da zato k je ful kratek.) A, se mi je zdel, da prepoznam ta naslov ("The Boys Are Back in Town"). "Are You Ready?" Da bo tega čez 70 minut dolgega albuma konc? Sm ja. (Občutek je, k da sm končno fertik 5 ur kasneje.)

Ok. Valjda sm že slišala za ta album & par komadov poznam, nisem pa nikoli celga poslušala (spet sicer, zakaj 16 komadov? Zakaj 77 minut? Less is more, največkrat.) "Lost Ones" je hud, poznan od prej. Gledam credits za naslednji komad ("Ex-Factor") in vidim en kup znanih imen (Wu Tang!). Eh, vidim, da je sample od njih uporabila, zato. Sm se že veselila jih slišat, lol. (Aha, gledam naprej in očitno bojo The Doors samplani v "Superstar".) "Doo Wop (That Thing)" je verjetn njen najbl znan solo komad. In je čist kul. Zj k poslušam album, sm se spomnila, da sm ga že vsaj enkrat poslušala - v bistvu so me te vmesni odseki, k se nek razred zgovarja z učiteljem od ljubezni, spomnili. "Final Hour" mi je tud hud. Mja, mal je predolgo tole. Uf. Sicer čist všečno.

No, to je en od albumov, k sm vedla, da ga bom dobila in sm se spraševala kdaj. Večkrat sm ga že poslušala, ampak vedno ob nečem, npr. vožnji, pogovoru z nekom, tko da se veselim ga poslušat bolj podrobno. Pozabila sm že kok je v bistvu nežen prvi komad, dokler na koncu ne crescenda ("Mojo Pin"). "Grace" mi je pomojem z vsakim poslušanjem bolj všeč. Pikico grunge vpliva mogoč? "Last Goodbye" isto. Kar se tiče cover verzij komadov se mi zdi, da je bil Buckley odličen. Že "Lilac Wine" je huda verzija, njegov "Hallelujah" mi je pa en ljubših komadov ever. Ta chord progression, k je itak omenjen v samem komadu, mi je amazing. Pa v prejšnjem, "So Real" slišiš emocije v glasu. Po pa temu intense vrhuncu komada sledi tišina in počasen začetek v "Hallelujah". Super. Ok, "Corpus Christi Carol" ti res nakaže ker izjemen range je mel?! Po te pa "Eternal Life" zbudi iz tega dreamy falsetta s svojo agresivnostjo. Škoda, da je to edini studijski album.

Slišala sm že za Tangerine Dream, ampak poslušala pa nikol. 4 komadi, ene 35 minut - gremo! So far (prvi, 17 minutni komad, "Phaedra") - kul, atmosferično. Spet, elektronika done in a good way. Zj k to poslušam (in zadnjič Kraftwerk), totalno vidim vpliv na Bowieja, predvsem album Low (in wiki ne razočara, Bowie je bil prijatelj z Froesejem in še živel pri njemu, skupaj z Iggy Popom). Kosmische Musik, indeed. Ful ambientalno, zunajzemeljsko (a je boljši izraz?), čudovito.

Ha, na prvi pogled, I will hate this? Zj k sm wiki opis prebrala je pa odvisno v katero smer bo šel album (60 minut, ugh). Mja, zj dva komada v album - to gre bl v te vode elektronike, which I do not enjoy. Ta late 90s, early 2000s elektronika z miksom drum'n'bassa - ugh. Čist neki druzga, k to včer. Kraftwerk pa Tangerine Dream zvenita outerworldly, etherial, k da floataš in space, kle pa k da je miks vsega možnega, k da si na speedu ob 3h zjutri v shitty lokalu. K un del v The Beach k se Leonardu sfuka v gozdu. S pridihom Indije.

Super, nekaj totalno nepoznanega! S fotke sicer očitno, da bo singer songwriter (jap, škotski!). Prvi komad je čist fletn ("Strolling Down the Highway"), se pa mal iznenada konča. Ta drug, ki je instrumentalen, je pa hud ("Smokey River"). Potem, honestly, so mal dolgočasni komadi. Navdušta me spet instrumentalna, "Finches" in "Veronica" (in kasneje "Alice's Wonderland", "Casbah", "Angie"). Komadi z vokali mi fulkrat zvenijo, k da ni vedel, kako jih zaključit, medtem k ta instrumentalni so bli pa vsi hudi in res izkazal njegovo spretnost s kitaro.

U, vidm, da je cajt, da potegnem ven ploščo dons. Odličen začetek s "21st Century Schizoid Man". Mislim, da meni najljubši komad s tega albuma. Všeč mi je tud, kako se konča v kakofoniji, potem pa smo kr naenkrat v chill "I Talk To The Wind", kjer je vse mirno in nekdo igra piščal. In, experimentation time z "Moonchild". In pa še zadnji, "The Court of the Crimson King", k je pa najbl epski, dreamy komad. Magickal.

Hmmm, ok. Nikol nism neki ful poslušala, poznam ta najbol znane komade, kar so I guess trije s tega albuma? Kar 7 singlov z albuma, k ma 12 komadov. "Born in the U.S.A." je prvi in prvič gledam zraven besedila in, glej ga zlomka (fak, koj slovenščina nagravžen jezik), it's ironic! Kar mi ga čist mal naredi ljubšega. Hm, naslednji štirje so mi aggresively American sounding in zelo 80s rock - prou ne bi moglal bit bolj of the time and place. Že skor mal country vajb. Zadnji od teh, mi je še najbl všeč ("Downbound Train"). Po pa pridemo do "I'm On fire", k mi je pa poznan in všečen že od prej. Kratk, simpl, efektiven. Naprej gre pa po istem kopitu k prej. Presenet me sam "Glory Days", bl zato, k komad poznam, ampak nism vedla, da je od Brucea. O, lj, " Dancing In the Dark". Ugh, zj sm vidla, da je to moj 100. album. Mal disappointing.

Valjda poznam od prej, ampak nikoli šla poslušat albume. Zmer mi je bil všeč od Karen žameten glas (wiki me sicer mal razpizdi, ker piše, da je njuna mati težila, kako naj Karen poje, ko so snemal album. Ugh.). Super začetek z "We've Only Just Begun". Lep komad. "Maybe It's You" je gorgeous. Kul priredba od "Help!" od Beatlov. "(They Long to Be) Close to You" je pač, pop balada brez napak. Mal cheesy, ampak sj to je poanta? Z razlogom je komad znan še dons. Všečna verzija "Baby It's You". "Crescent Noon" je ethereal. "Mr. Guder" je zanimiv, tak playful. Na predzadnjem komadu še Richard proba pet ("I Kept On Loving You"). "Another Song" je kul. Všeč mi je tud, da je to naslov zadnjega komada. Hud bobnanje na sred komada. Na žalost na wiki ne piše specifično na katerih komadih je Karen bobnala in na katerih Hal Blaine.

Hm, historically so mi bolj pri srcu coverji njegovih komadov (zadnjič od Buckleya "Hallelujah", recimo). Sm pa bila na njegovem koncertu, ko je bil prvič v Stožicah. Prvi, "Suzanne" je ful lep komad. "Master Song" in "The Stranger Song" sta mi bla med ljubšimi komadi, ki so sledili. "So Long, Marianne" nism slišala že leta, ampak sm ga v življenju že tokrat, da je prijetno familiar ga spet slišat. "One of Us Cannot Be Wrong" sm slišala že miljonkrat, ampak prvič prav od Cohena, ker rada poslušam Father John Misty verzijo. FJM verzija je bl čustveno izvedena, itak je live posnetek tud. Na splošno mi je všeč. I guess so mi njegova besedila všečna v vsakem primeru, glasbene izvedbe so mi pa velikrat boljše s strani drugih izvajalcev.

Ful mam rada Harvest Moon album in me zarad tega kr irrationally skrbi, da mi ta ne bo všeč? Anyway, najbol, da se kar lotim. Kr zabavna naslovnica. Nism ljubitelj sicer tega odtenka rumene. Ok, začetek je čist neki druzga, kar sm pričakovala - in a good way. Fletn komad ("Walk On"). Naslednja mi ma že bl ta poznani Neil Young vajb ("See the Sky About to Rain"). Ok, moji strahovi so bli neutemeljeni, I am loving it so far. "Revolution Blues" mi je dbest. Fak, redko se mi zgodi, da k poslušam album prvič, da mi je vse vsaj mal všeč. Velikrat rabim večkrat poslušat. To bi mogoč mogla upoštevat pri moji oceni. Komad "On the Beach" - ma, sam da se je začel - I loved it. "Throughout the recording process, Young and his colleagues consumed a homemade concoction dubbed "honey slides", a goop of sauteed marijuana and honey that "felt like heroin", at the behest of session musician and de facto producer Rusty Kershaw. This may account for the mellow mood of the album, particularly on its second half." - lol, jap. Ok, če je Harvest Moon mi tak quintessential jesenski album, bo tale znal postat to za poletje.

In za zaključek tedna, Marvin Gaye! Dober teden. Tale album sm leta nazaj že poslušala, ampak se slabo spomnim. "What's Going On" - dober in še vedno relevanten. U, lep seamless prehod med drugim in tretjim komadom. In med tretjim in četrtim. In še tako naprej. Najs. (Taka napol distopična misel, ampak kokr k najdeš youtube kanal, kjer nekdo vrti plošče neke pol ure in ni nobenih reklam.) "Mercy Mercy Me (The Ecology)" mi je mogoč pikico ljubši k prvi komad. In to zaključi prvo polovico albuma. Drugi komad ( "What's Happening Brother") mogoč mal preveč spominja na prvega in nasplošno je mogoč celo preveč tight celotna kohezija albuma. Sicer pa, čudovit album.